Tiskane izdaje
Z uradnim začetkom delovanja ESM bo arhitektura evropskega kriznega menedžmenta dobila ključni steber. Po prepričanju njegovega prvega človeka Klausa Reglinga naj bi postal nekakšen evropski IMF: državam, ki so pripravljene sprejemati reforme, bo pomagal pri premagovanju težav s financiranjem. Začetek njegovega delovanja spet spremlja kakofonija, saj ključni voditelji stare celine nimajo enotnega mnenja o njegovi vlogi. Elitna skupina držav z bonitetno oceno AAA, denimo, noče, da bi z njegovo pomočjo reševali stare slabe terjatve bank.
Mehanizem, ki bi po črnem scenariju lahko obremenil vpletene za sedemsto milijard evrov, je znamenje, da so članice kljub prepovedi financiranja drugih držav, zapisani v evropski pogodbi, pripravljene stisniti zobe in v imenu solidarnosti prekršiti tabu. To je prikrito s frazo, po kateri bodo države dobivale »pomoč za samopomoč«. Druga plat zgodbe so varčevalno-reformni pogoji, ki jih mora krizna država sprejeti v zameno za posojila. Doslej se je dogajalo, da so države pod varčevalnim narekom razvpite trojke gospodarsko in socialno tonile. Danes so na robu moči, za njih postaja zdravilo nevarnejše kot sama bolezen.
Španija noče zaprositi za pomoč, ker se boji posledic za gospodarstvo in socialno trdnost. Še hujše so razmere v povsem destabilizirani Grčiji. Poleg tega se bremena delijo neenakomerno. Zategovanje pasu prizadene predvsem nižje sloje, premožni se na drugi strani ognejo plačevanju svojega deleža. Zaradi tega je načeta legitimnost takega modela spopadanja s krizo. Rešilni sveženj pogosto ni dojet kot pomoč, ampak kot kazen. Kljub temu vodja ESM z optimizmom zre v prihodnost. Prepričan je, da evropski krizni menedžment potrebuje le še dve ali tri leta. Nato naj bi bila kriza premagana in ESM se bo zazibal v zimski spanec.
