Evropski ne(red): V slepi ulici

Slovensko-hrvaška arbitražna zgodba postaja čedalje bolj nepredvidljiva in nobenega razpleta še ni na obzorju. Bruseljski parket je še bolj spolzek, kot je slovenska diplomacija že tako pričakovala. Ljubljana ima v rokah mednarodnopravno zavezujočo arbitražno razsodbo, a Zagrebu pri njegovem zanikanju realnosti in zavračanju izvrševanja odločitve doslej nihče ni mogel do živega. Tudi trdne volje, da bi le spodbudili premik, še ni.

Posredniška misija prvega podpredsednika evropske komisije Fransa Timmermansa je spodletela, preden se je začela. Hrvaška mu je povsem jasno odrekla dobrodošlico. Tudi Jean-Claude Juncker še odlaša s kakršnim koli angažmajem. Tako v evropski komisiji kot po tekočem traku pozivajo k dialogu in uresničitvi arbitraže z dvostranskimi pogovori, čeprav najbrž nihče ne pričakuje, da si bodo v Zagrebu čez noč premislili in samoiniciativno postali bolj konstruktivni.

Tega, da je bil arbitražni sporazum »otrok« evropske komisije in da so se z njim odprla vrata za vstop Hrvaške v EU, se raje sploh ne spomnijo. Še posebno neobičajno je, da v evropski komisiji poskušajo čedalje bolj minimalizirati celotno zadevo. Tako je Timmermans v zadnjem nastopu v Strasbourgu pomodroval, da so meje med članice EU še relevantne, a niso več eksistencialne (bistvene). Kaj je bilo v ozadju njegove misli, je ostalo nejasno.

Govorjenje o nebistvenosti meja bi namreč utegnilo koga napeljati k sklepu, da se Hrvaška in Slovenija še pogovarjata o poteku meje. A edina težava je hrvaško zavračanje arbitraže, ki je odredila razmejitev. Neobičajno oster odziv premiera Mira Cerarja (»če ne spoštujemo niti mednarodnega prava niti evropskega prava, potem Evropa ni več nujno potrebna, potem je Evropa na poti postopne dezintegracije«) je bil jasno znamenje globoke frustracije z (ne)odzivanjem evropske komisije.

Vprašanje je, kako bodo v Bruslju obdržali verodostojnost, še zlasti v času, ko na veliko razglašajo pospešitev približevanja balkanskih držav EU. Črna gora in Srbija naj bi postali članici že do leta 2025. Delovanje pravne države, spoštovanje mednarodnega prava in zgladitev dvostranskih sporov s sosedami pred vstopom v Unijo so pogoji za vstop, pri katerih, glede na retoriko, ne bi smelo biti niti malo odstopanja.

Tako kot je po letu 2009 obveljalo, da se primeri, kot je bila slovenska blokade Hrvaške, ne smejo več ponoviti, po novem grozi, da potek slovensko-hrvaške arbitraže ne bo zgled, ampak primer, kakršnim bi se morali za vsako ceno ogniti. Sodeč po dosedanjih učinkih, slovenska operacija arbitraža ni bila optimalno diplomatsko pripravljena. Preglasno govorjenje in grožnje niso imeli pravega učinka, Hrvaške pa vloga negativca ne bremeni dovolj.

V odsotnosti drugih vzvodov in resnega odziva vpletenih Slovenija nima druge izbire kot tožbo. Tveganje je veliko, saj ni gotovo, da se bo na sodišču EU v Luxembourgu izšlo po načrtih.