Fantastično razočaranje!

Nobenega trdnega stika med slovenskim in odprtim morjem, torej.
Objavljeno
30. junij 2017 01.19
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Večina Slovencev (najbrž tudi njen predsednik, ki je govoril o »fantastičnem dnevu«) je »junction« razumela kot stik med slovenskim teritorialnim morjem in odprtim morjem. Arbitri so razsodili nekaj povsem tretjega: le popolnoma zavarovano svobodno plovbo in svobodne prelete. Med slovenskim in odprtim morjem so pustili hrvaško teritorialno morje, ki ima v koridorju le malo več svoboščin za ladje in letala na poti v Slovenijo. Nič ribištva, nič vrtin, nič raziskav, nič reševanja ... za Slovence, saj ta »morski stik«, s površino sto kilometrov, je še vedno – hrvaški. Nobenega trdnega stika med slovenskim in odprtim morjem, torej.

Slovenija je dobila manj morja, kot ga je imela junija 1991, in manj od sporazuma Drnovšek-Račan. Pričakovali smo žrtvovanje delca zemlje za narodovo samostojnost, toda od sodnikov tudi več »pravičnosti, poštene odločitve in dobrih sosedskih odnosov«. Domača politika pa tako ponesrečen arbitražni akt samozadovoljno barva v še en »fantastičen dan«. Kako je mogoče ob taki razsodbi na morju vzneseno govoriti o kakršnemkoli dosežku, rešitvi ali celo zmagi?

V teh 26 letih niti eni slovenski vladi (s častno izjemo Drnovškove) ni uspelo vzpostaviti enakopravnega dialoga s sosedo. Zaradi nespoštovanja dogovorov in sodnih odločitev napornost mejaštva s Hrvaško sicer že leta preizkuša vsaj pet sosed. A to ni nobena tolažba.

Na dan osamosvojitve je bil slovenski policijski čoln M44 na vsakodnevni službeni nalogi, privezan ob pomol v zalivčku Stare Savudrije. Slovenija je nadzirala celoten zaliv in zunaj njega morje vse do točke T5. Sporazum med Drnovškom in Račanom je zato bil logičen in kompromisarsko pošten. Tokrat so arbitri stopili še velik korak stran od Slovenije. In že »neštetotič« smo soočeni s stališčem, da je edino sprejemljivo »hrvaško« pravo. Zgodovina slovensko-hrvaških odnosov je sestavljena iz dejanj, ki niso v skladu z bilateralnimi sporazumom o spoštovanju statusa quo. Čas igra pomembno vlogo. Že rimsko pravo je poznalo pravilo, da nezakonita dejanja ne ustvarjajo prava, ampak imajo tendenco, da postanejo pravo. Bolj je Hrvaška igrala na silo, večkrat je bilo slišati slovenske državne predstavnike, kako prijateljske odnose imamo.

Navadne ljudi zanimajo tuzemeljske stvari: kdaj bodo piranski ribiči lovili na svojih loviščih, kdaj se bodo portoroški turisti spet kopali tako, kot so se, kaj zdaj s prebivalci, ki so izgubili svoj prostor ob Dragonji, čeprav so leta plačevali davke tej državi? Kako bo samostojna Slovenija poravnala dolg do ribičev, ki so vsa leta brez državne pomoči branili mejo in izgubljali svoje mreže? Kakšno fantastično razočaranje!