Festivalsko pleme užitkarjev

Na festivalu je drugače kot v dvorani, na festivalu živiš, si del dogajanja, v dvorani zgolj udeleženec.

Objavljeno
29. junij 2018 06.00
Posodobljeno
28. junij 2018 21.20
Festival glasbe Tabor FOTO: Jože Suhadolnik
Dolgega vročega poletja brez univerzalnega fenomena, glasbenih festivalov, si ni več mogoče predstavljati, so pred dnevi ugotavljali novinarski kolegi, ki so se ozirali po mnoštvu festivalov v državi in njeni bližini. Poletni festival v vseh velikostih, od elitističnega, butičnega ali alternativnega do množičnega, karnevalskega, spektakelskega, obstaja za vsak okus in razpoloženje, za vsako temo, starost, spolno usmerjenost ali denarnico. Za vsako zvrst glasbe, gledališča, plesa, performansa, hrane, pijače, oblačila posebej. Za telo in dušo poleti cveti več tisoč cvetov. Na najrazličnejših prizoriščih jih prirejajo, festivalski duh se seli od zapuščenih letališč ali gradov do rečnih otokov, gozdnih jas in za promet zaprtih mestnih središč. Vsakršnih dolžin so, od nekajurnega do celotedenskega. Mrgoli tudi eklektičnih, ki ponujajo neponovljivo zmes zvokov, okusov, kultur. S procesijo, ognjemetom ali brez. Z zvezdniki ali vzpenjajočimi se zvezdami.

Bistvo vseh je, da so prirejeni tam, kjer se čez leta podobna druženja ne dogajajo, ponavadi na prostem, zato so pač odvisni od vremena – čeprav ne povsem, obstaja občinstvo, ki ga bivakiranje v blatu in petje v dežju niti najmanj ne motita. Festivale poletne sezone določa tudi to, da na njih nikakor ne morete biti sami, ampak temeljito obkroženi s podobno mislečimi odjemalci kulture, utopljeni med posamezniki, ki imajo načelno podobne kulturne preference. To poleg preproste zabave in kulturne zadovoljitve daje tudi poseben občutek povezanosti, pripadnosti plemenu užitkarjev, ki se v nekaterih bistvenih podrobnostih razlikuje od tistega, v koncertnih dvoranah. Na festival se gre drugače kot v koncertno dvorano, na festivalu živiš, si del dogajanja, v dvorani si samo udeleženec dogodka. Tudi če greš po zadnjem aplavzu domov, je izkušnja drugačna.

Recepta za uspešnost direktorji festivalov nimajo, najti morajo svojega; nekateri, pravzaprav številni stavijo na drugačnost, češ da njihov festival ponuja drugačne glasbene sloge in usmeritve, drugačne žanre, drugačne prostore, drugačnega duha kot drugi festivali, a to so velikokrat le izgovori za pretanko denarnico.

Darko Brlek, vodja tukajšnjega največjega festivala, je lani razglasil svoj novi koncept: »Več večjih dogodkov in manj manjših.« Velika imena pritegnejo občinstvo in sponzorje, denar naredi, da se sfera mundi pač vrti elegantno naprej. A kje je finančna meja, po kateri užitek ni vse večji, ampak ostaja enak? Zadostujejo za res odličen festival le velika, preverjena imena, ali gre za kontekst, v katerem se festival dogaja? Kaj je tisto, kar daje posameznemu festivalu čar in ugled? Ljudje in mesto? Ljudje in mesto.