Filozofija praznine

Če se bo kdo spraševal, zakaj predsednik Xi Jinping prav zdaj odhaja v Moskvo, naj prelista album z zasedanja G20, ki so ga septembra lani organizirali v kitajskem mestu Hangzhou. To je bila predstava kitajsko-ruske vizije sveta, v katerem se vse začne pri formi in diplomaciji ter konča pri ... formi in diplomaciji.

V globalističnih okvirih ni več mogoče govoriti o bistvu. Večstranske platforme so namenjene samo dvostranskemu dotikanju z rameni. Prav to bi rada sporočila Xi in Vladimir Putin, ki sta že lani skrbno in usklajeno postavila vse druge, predvsem takratnega ameriškega predsednika Baracka Obamo, na svoje – nižje – mesto. Kakor da bi hotela povedati, da je diplomacija pravi čudež. Z njo lahko iz dveh protekcionistov v trenutku narediš os globalizacije. Kaj to pomeni za ves globus, pravzaprav nikogar ne zanima.

Tako se bosta tudi zdaj v Moskvi vladarja evrazijske galaksije ogrevala za tretjega soigralca, s katerim se bosta tako Xi kot Putin srečala v Hamburgu. Gre seveda za Donalda Trumpa. In nenadoma bo vsa jalovost njunih odnosov polna skupnega strahu pred tem, da je Amerika dobila predsednika, ki jima je veliko bolj podoben kakor Obama. Pravzaprav je na čelo sveta stopila popolnoma usklajena trojica, ki je brez načel in idealov ter vse pogosteje brez rokavic na svojih pesteh.

Ko se bodo demonstranti v Hamburgu odpravili na proteste proti skupini G20, naj ne pozabijo na nobeno od teh treh imen. Kitajska, Rusija in Amerika že dolgo niso imele tako podobnih voditeljev. In to je največji vzrok za splošno zaskrbljenost.

Ne glede na to, kako zelo se bosta Xi in Putin trudila podpisati novo množico meddržavnih sporazumov, je treba vedeti, da se pravo zavezništvo skriva nekje drugje. Med Kitajsko in Nemčijo, ki najbolje vesta, kako je treba trgovati s pozitivno bilanco in čemu je namenjena »globalizacija«. Vse drugo je diplomacija. Čista forma, ki je v trikotnikih vedno videti mogočnejša.