Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos
Premoremo razsodno državno uradništvo, ki bi z vizijami in ukrepi najranljivejšemu kulturnemu proletariatu ponudilo uteho in pomoč?
Odpri galerijo
Akcija za kulturo pred ministrstvom za kulturo. Foto Voranc Vogel
Je svet brez bolonjskega, leipziškega, londonskega, pariškega knjižnega sejma, filmskega v Cannesu, glasbenega Coachella in drugih velikih prireditev enak prejšnjemu? Ne, ni.
Je odgovor na vprašanje, ali je mogoče poletje preživeti brez olimpijskih iger in jesen brez Oktoberfesta, lahko čemerno pritrdilen, češ take so razmere? Kaj pa knjigoljubci, obiskovalci gledališč, plesnih predstav, muzejev, oper, likovnih razstav, vseh drugih kulturnih dogodkov?
Se taka vprašanja sploh spodobijo ob predvidevanjih svetovnega programa za prehrano Združenih narodov, ki sporočajo, da bo covid-19 število akutno lačnih po svetu s 135 milijonov povečal na 265 milijonov?
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ocenjuje, da so ob udarcih sedanje krize največje žrtve poleg turistične industrije kulturni in kreativni sektorji, odrekati pomoč njim bi pomenilo povzročiti nepopravljivo gospodarsko in družbeno škodo, zato je kriza izziv za oblikovanje novih pristopov pomoči.
Izraelski pisatelj in zgodovinar Yuval Noah Harari je marca ugotavljal, da je človeštvo v globalni krizi, morda največji naše generacije, in tudi posvaril: »Odločitve, sprejete zdaj, bodo verjetno vplivale na podobo sveta.«
Zdaj je torej čas, ko bi se morali izkazati razsodni državni uradniki ter z vizijami in ukrepi najranljivejšemu kulturnemu proletariatu ponuditi uteho in pomoč, zdaj je trenutek, da pokažejo svojo domišljijo, kako obdržati neinstitucionalno kulturo, enako pomembno kot vse sistemsko financirane ustanove, nad vodo in ji ponuditi primeren habitat za ponovni razcvet.
To je stvar, ki jo mora opraviti modro državno vodstvo. V Nemčiji, kjer so na zvezni ravni in na ravni dežel posebej poudarili pomoč umetnosti in kulturi, niso pozabili ponoviti, da sta obe ključni za demokracijo, država nujno potrebuje »kreativni pogum«, ki skrbi za socialno kohezivnost, za občutek pripadnosti skupnosti in vzdrževanje produkcije smisla.
Tudi evropska ideja temelji na kulturi, kultura je nespregledljiv element evropske identitete in stvar oblasti je, da zna umno in inovativno konfigurirati prihod resetirane paradigme po koronavirusu, vključevalne, solidarne in pravične. To je vsa umetnost. Bodo znali?
Je odgovor na vprašanje, ali je mogoče poletje preživeti brez olimpijskih iger in jesen brez Oktoberfesta, lahko čemerno pritrdilen, češ take so razmere? Kaj pa knjigoljubci, obiskovalci gledališč, plesnih predstav, muzejev, oper, likovnih razstav, vseh drugih kulturnih dogodkov?
Se taka vprašanja sploh spodobijo ob predvidevanjih svetovnega programa za prehrano Združenih narodov, ki sporočajo, da bo covid-19 število akutno lačnih po svetu s 135 milijonov povečal na 265 milijonov?
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ocenjuje, da so ob udarcih sedanje krize največje žrtve poleg turistične industrije kulturni in kreativni sektorji, odrekati pomoč njim bi pomenilo povzročiti nepopravljivo gospodarsko in družbeno škodo, zato je kriza izziv za oblikovanje novih pristopov pomoči.
Izraelski pisatelj in zgodovinar Yuval Noah Harari je marca ugotavljal, da je človeštvo v globalni krizi, morda največji naše generacije, in tudi posvaril: »Odločitve, sprejete zdaj, bodo verjetno vplivale na podobo sveta.«
Zdaj je torej čas, ko bi se morali izkazati razsodni državni uradniki ter z vizijami in ukrepi najranljivejšemu kulturnemu proletariatu ponuditi uteho in pomoč, zdaj je trenutek, da pokažejo svojo domišljijo, kako obdržati neinstitucionalno kulturo, enako pomembno kot vse sistemsko financirane ustanove, nad vodo in ji ponuditi primeren habitat za ponovni razcvet.
To je stvar, ki jo mora opraviti modro državno vodstvo. V Nemčiji, kjer so na zvezni ravni in na ravni dežel posebej poudarili pomoč umetnosti in kulturi, niso pozabili ponoviti, da sta obe ključni za demokracijo, država nujno potrebuje »kreativni pogum«, ki skrbi za socialno kohezivnost, za občutek pripadnosti skupnosti in vzdrževanje produkcije smisla.
Tudi evropska ideja temelji na kulturi, kultura je nespregledljiv element evropske identitete in stvar oblasti je, da zna umno in inovativno konfigurirati prihod resetirane paradigme po koronavirusu, vključevalne, solidarne in pravične. To je vsa umetnost. Bodo znali?
