Gasilsko krpanje vodstva SDH
SDH, ki upravlja skoraj 11 milijard evrov premoženja, je brez popolnega vodstva že od jeseni 2016.
Odpri galerijo
Foto Blaž Samec/Delo
Slovenski državni holding (SDH) bo predvidoma ta teden po sodni poti dobil novega začasnega člana uprave. S tem bodo nadzorniki začasno pokrpali vrzel, ki je v vodstvu državnega upravljavca zazevala po odhodu Andreja Bertonclja na ministrski stolček, in upravo znova naredili operativno. A to ni prva gasilska poteza: v upravi SDH je začasno kot nadzornik sedel tudi Bertoncelj, vodstvo holdinga, ki bedi nad skoraj 11 milijardami evrov državnega premoženja, pa je brez popolnega vodstva od jeseni 2016, ko je odšla iz uprave Anja Strojin Štampar.
Uprava je tako le dvo- namesto tričlanska, kar je vse prej kot dobro, še posebej zbuja skrb zatekanje k začasnim rešitvam. Nadzornemu svetu te institucije ni mogoče očitati, da se v tem času ni trudil popolniti uprave, saj je kar dvakrat iskal kandidate z javnim razpisom, en poskus prek kadrovske agencije pa je propadel, še preden se je dobro začel. Toda zanimanje za to funkcijo je bilo razmeroma skromno, nadzorniki so vsakič ugotavljali, da nihče od prijavljenih ni dovolj dober, da bi upravljal našo državno srebrnino. To je seveda mogoče razlagati tudi tako, da niso hoteli sprejeti odgovornosti za imenovanje članov uprave, kar je njihova ključna naloga. Vendar če drži, da je bil na zadnjem razpisu najvišje ocenjen kandidat, ki je v prejšnji službi na zahtevo nekdanjega šefa odobraval sporna posojila, so imeli nadzorniki pri morebitnem imenovanju take osebe resen problem.
Kadrovalne težave niso le sindrom vodstva SDH, ampak se pojavljajo tudi na drugi ravneh. Zadnji razpis za nadzornike holdinga je padel v vodo, zaradi česar se je morala pristojna ministrica zateči k zakonski možnosti imenovanja brez razpisa. Dolgo sameva tudi mesto neizvršnega direktorja slabe banke, kjer je bilo v zadnjih štirih letih prav tako veliko kadrovskih rošad. Razlogi za to niso le v skromnem interesu najboljših kadrov za te funkcije, saj je to kvečjemu posledica. V kadrovske postopke se je vselej vmešavala tudi politika, ki je na vsak način poskusila spraviti skozi sito svojega kandidata. To razumljivo odvrača tiste, ki so sposobni in kompetentni za določeno funkcijo, a nimajo svojih strankarskih botrov.
S tem, da nekdo sodi v določen politični krog ali je celo član stranke, načeloma ni nič narobe, problem nastane, če ta pripadnost postane pomembnejša od strokovnih meril za izbrano funkcijo. Poleg tega takšno politično kadrovanje vpliva na to, da si denimo leto pred volitvami malokdo upa sesti na kak vroči stol, ker ve, da utegne po zamenjavi oblasti tako in tako odleteti. To na koncu vodi celo v tako bizarne situacije, da je treba člana uprave imenovati prek sodišča. A odnos politike do tega se, kot kaže, ni prav nič spremenil, saj tudi nova koalicija menda že odkrito govori o delitvi plena po strankarskem ključu.
Nadzorniki SDH so se pravkar podali v nov krog lova za možnimi člani uprave in morda bi lahko po volitvah le dobili nabor primernih kandidatov, če ne bo kart s svojimi interesi ponovno mešala politika. Posledica takšnih praks doslej je, denimo, da bo o približno milijardnem poslu prodaje naše največje banke zdaj odločala za silo skrpana in okleščena uprava državnega holdinga.
Uprava je tako le dvo- namesto tričlanska, kar je vse prej kot dobro, še posebej zbuja skrb zatekanje k začasnim rešitvam. Nadzornemu svetu te institucije ni mogoče očitati, da se v tem času ni trudil popolniti uprave, saj je kar dvakrat iskal kandidate z javnim razpisom, en poskus prek kadrovske agencije pa je propadel, še preden se je dobro začel. Toda zanimanje za to funkcijo je bilo razmeroma skromno, nadzorniki so vsakič ugotavljali, da nihče od prijavljenih ni dovolj dober, da bi upravljal našo državno srebrnino. To je seveda mogoče razlagati tudi tako, da niso hoteli sprejeti odgovornosti za imenovanje članov uprave, kar je njihova ključna naloga. Vendar če drži, da je bil na zadnjem razpisu najvišje ocenjen kandidat, ki je v prejšnji službi na zahtevo nekdanjega šefa odobraval sporna posojila, so imeli nadzorniki pri morebitnem imenovanju take osebe resen problem.
Kadrovalne težave niso le sindrom vodstva SDH, ampak se pojavljajo tudi na drugi ravneh. Zadnji razpis za nadzornike holdinga je padel v vodo, zaradi česar se je morala pristojna ministrica zateči k zakonski možnosti imenovanja brez razpisa. Dolgo sameva tudi mesto neizvršnega direktorja slabe banke, kjer je bilo v zadnjih štirih letih prav tako veliko kadrovskih rošad. Razlogi za to niso le v skromnem interesu najboljših kadrov za te funkcije, saj je to kvečjemu posledica. V kadrovske postopke se je vselej vmešavala tudi politika, ki je na vsak način poskusila spraviti skozi sito svojega kandidata. To razumljivo odvrača tiste, ki so sposobni in kompetentni za določeno funkcijo, a nimajo svojih strankarskih botrov.
S tem, da nekdo sodi v določen politični krog ali je celo član stranke, načeloma ni nič narobe, problem nastane, če ta pripadnost postane pomembnejša od strokovnih meril za izbrano funkcijo. Poleg tega takšno politično kadrovanje vpliva na to, da si denimo leto pred volitvami malokdo upa sesti na kak vroči stol, ker ve, da utegne po zamenjavi oblasti tako in tako odleteti. To na koncu vodi celo v tako bizarne situacije, da je treba člana uprave imenovati prek sodišča. A odnos politike do tega se, kot kaže, ni prav nič spremenil, saj tudi nova koalicija menda že odkrito govori o delitvi plena po strankarskem ključu.
Nadzorniki SDH so se pravkar podali v nov krog lova za možnimi člani uprave in morda bi lahko po volitvah le dobili nabor primernih kandidatov, če ne bo kart s svojimi interesi ponovno mešala politika. Posledica takšnih praks doslej je, denimo, da bo o približno milijardnem poslu prodaje naše največje banke zdaj odločala za silo skrpana in okleščena uprava državnega holdinga.
