Geostrategija energije

Samo nekaj dni po srečanju s predsednikom Rusije, ki Evropi prodaja levji delež zemeljskega plina, se je nemška kanclerka Angela Merkel odpravila v kavkaško preddverje s plinom in nafto bogatega Kaspijskega jezera. Ker je doma sama odobrila opuščanje jedrske energije ter nadaljevala subvencioniran prehod na obnovljive vire, je njena država v vse večji energetski stiski. Nemčija skupaj s številnimi drugimi evropskimi državami tudi ni naklonjena pridobivanju fosilnih goriv s hidravličnim lomljenjem kamnin, ki je ZDA v komaj desetletju povzdignilo v energetsko supersilo.

V Berlinu dobro vedo, da Putinovi Rusiji prav prodaja plina Evropi omogoča rožljanje z orožjem ter druge nastope proti zahodnim integracijam. Hibridnega vpletanja v demokratične procese Kremlju ne očitajo le Estonija, Velika Britanija in ZDA, z vpadom »trolov« v računalniški sistem bundestaga leta 2015 jih je bila deležna tudi osrednja evropska država. Na drugi strani Atlantika tradicionalna zaveznica ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom vodi zelo dvomljivo politiko proti Nemčiji in EU ter pritiska na nakupe dražjega ameriškega utekočinjenega plina.

V kanclerski palači se zato zavzemajo za bolj neodvisno energetsko politiko, kamor zaradi vse večjega nasprotovanja Severnemu toku 2 sodi okrepljeno energetsko sodelovanje z ZDA, a tudi z drugimi. Po dogovoru območnih držav o prihodnosti s fosilnimi gorivi bogatega Kaspijskega jezera bi bili v Berlinu naklonjeni večjim dobavam tudi s tega območja. Vendar v Washingtonu morda ne bodo zadovoljni niti z načrti južnega plinskega koridorja čez Turčijo v Evropo. Po prepričanju poznavalcev namreč dogovor iz kazahstanskega Aktaua z območja »največjega jezera sveta« izriva ZDA in Kitajsko ter poskuša Iranu omogočiti prodajo tekočega zlata kljub ostremu ameriškemu nasprotovanju.