Gledati prek plota

Naj se v Blatnem dolu še tako trudimo ignorirati svet okoli sebe in se obnašamo, kot da nas težave zaplotja ne zanimajo, se slej ko prej zgodi, da nas realnost obišče sama od sebe.

Te dni se je tako v predplotju, se pravi v našem malem bukoličnem peskovniku, v katerega tako radi kolektivno vtikamo glavo, si v njem porinemo prste v ušesa in pojemo la-la-la, v prvem planu znašla Evropska unija s svojimi strukturnimi, humanitarnimi in finančnimi problemi.

Roko na srce, vsaj na enem področju je Slovenija vendarle znala pogledati čez lasten plot. Ko je pred dvema letoma Italija sprožila (sicer nesrečno poimenovano) operacijo Mare Nostrum, v okviru katere je iz Sredozemskega morja rešila več kot 100.000 beguncev, je bila naša država edina, ki ji je priskočila na pomoč. Četudi zgolj simbolično, z devetmesečnim angažmajem vojaške ladje Triglav.

Dve leti, eno slabo zasnovano nadomestno operacijo in preštevilne človeške tragedije kasneje se EU spet skuša spoprijeti z usodo nesrečnikov, ki jim je smrtno nevarna pot čez Mediteran še vedno ljubša od domačega pekla. Del te zgodbe je tudi Slovenija. Ta ima v hipu, ko je beguncev po svetu več kot med drugo svetovno vojno, kapacitete za hkratno nastanitev dvesto osmih ljudi. S številko: 208. Kar je poraz svoje vrste. Kajti medtem ko smo se ukvarjali sami s sabo in s svojim plotom, je svet postal še bolj krut. In zdaj trka na naša vrata.

Ena od držav, ki so imele veliko povedati proti reševalnim akcijam v Mediteranu, je bila Velika Britanija. Češ da zgolj privabljajo še več migrantov. Cinizem, ki ga v sodobni evropski politiki lahko primerjamo kvečjemu z »reševanjem« Grčije. In vendar britanski premier zdaj hodi po prestolnicah članic EU in lobira za preoblikovanje Unije po lastni podobi.

Oni dan je tako svojo vizijo oskubljene Evrope razlagal kolegu Miru Cerarju. Fotografije z Brda pri Kranju so bile prav ljubke, sploh tiste, na katerih oba presenetljivo močna zmagovalca volitev sedita na klopci v parku in si vneto razlagata stvari.

Britanske težave z EU imajo sicer dolgo brado, vse skupaj pa izvira iz fig v žepu vseh vpletenih ob vstopu v takratno Evropsko gospodarsko skupnost. Na referendumu leta 1975 (šele dve leti po vstopu) je tako vlada Harolda Wilsona državljanom s figo v žepu obljubila, da bo dosegla spremembo pogojev članstva v povezavi.

Prav ti so namreč predstavljali figo v žepu, s katero so dotedanje članice Veliko Britanijo sprejele medse. Sistem financiranja so zastavile tako, da je največ denarja dobila Francija, Velika Britanija pa je vanj vplačala več, kot je iz njega dobila (danes bi temu rekli neto plačnica). In odsihmal med Otokom in Unijo vlada temeljno nezaupanje. Od tod, denimo, tudi znani britanski rabat, ki ga je leta 1984 izsilila Margaret Thatcher, in od tod Cameronova zaveza za še en referendum o članstvu v EU.

Račun za slepomišenje osmih držav leta 1975 danes tako plačuje 28 držav članic. Zanimiva definicija evropske solidarnosti.

O tej bi vam znali veliko povedati tudi Grki. Trenutnega gordijskega vozla očitno ne zna rešiti prav nihče in vedno bolj se zdi, da v tej zgodbi nedolžnih ni. Ne v Berlinu, kjer za živo glavo nočejo priznati, da so stvari od začetka zastavili tako, da bo operacija uspela le, če bo pacient mrtev, ne v Atenah, kjer je aktualna oblast bogata na področju uporabe ključnih besed in ideološke retorike ter revna na področju pragmatičnih odločitev.

Finančni minister Mramor in premier Cerar rada poudarita, da je Slovenija v grški zgodbi glede na BDP med najbolj izpostavljenimi državami. A zdaj bi lahko že bilo jasno, da Slovenija svojih milijonov ne bo nikoli več videla. Ne samo da so daleč blodnje takratnega finančnega ministra Križaniča, ki je trdil, da bo naša država s posojilom Grčiji celo zaslužila. Po treh letih se spet govori o Grexitu, se pravi o grškem izstopu iz evra, prvič pa celo o izstopu iz EU.

In tako, vidite, se je v tednu, katerega konec držite v rokah, v našem predplotju, na videz od nikoder, zgostila strupena kombinacija globalne begunske krize, grozečega finančnega in političnega razpada evropske povezave, političnega trmarjenja, sebičnih interesov in ideološkega nastopaštva.

Evropski dar za sklepanje kilavih dogovorov pet po dvanajsti še nikoli ni bil tako zelo potreben. Dar za gledanje prek plota prav tako.