Globok poklon

Tina Maze rada govori o športu kot vrednoti življenja, saj je z njim doživela osebnostno, smučarsko, kulturno in socialno metamorfozo. Pogosto se je vprašala, kako Slovencem povedati, da si je treba včasih naliti čistega vina in si kdaj priznati, da iz našega javkanja ne bo nič dobrega.

Prepričana je, da je na pravi poti vsakdo, ki si upa pogledati v obraz, v svojo notranjost, razmisliti o kritiki, priznati napako.

»Vsakdo ima svoj prav, kar ne pomeni, da je sogovornikov prav, narobe. Verjamem, da nas sporazumevanje in kulturni pogovor edina lahko povežeta in očistita motečih priteklin. Seveda je nesmiselno pričakovati, da se bodo ljudje čez noč spremenili. Delati pa je treba vsak dan. Na svoji ravni si prizadevam ljudem pojasniti, kaj mi je dala športna izkušnja. Jih spodbuditi, da razmišljajo ali vsaj poskušajo razumeti. Nočem biti žaljiva, a ko si v svetovnem vrhu in so ti odprta vrata v višja nadstropja, se ne moreš vračati na raven, ki si jo prerasel,« je pred kratkim razmišljala o svoji šampionski poti, ki jo bo sklenila danes v Mariboru.

Športniki niso niti jezikoslovci niti umetniki, a imajo svoj prepoznaven jezik, moč, energijo in vizijo, ki jo razume ves svet. Tine Maze v Sloveniji prevečkrat nismo razumeli. Tako kot ne tistih, ki štrlijo iz povprečja.

Če je nekdo najboljši na svetu, družba pa ni sposobna sprejeti njegove kakovosti, pove vse o družbi, v kateri živimo. Gre za sterilno družbo, ki zaradi lastne gnilobe in parcialnih koristi noče obdržati najboljših ljudi, še manj pa jih prenašati. Uravnilovka je v nasprotju s tekmovalnim športom, kjer vedno iščemo boljšega, za milimeter ali stotinko sekunde. Športniki se s svojimi omejitvami s tem drastično spopadajo, zato je treba razumeti njihov egoizem. Nikakor pa ne dušebrižnikov, ki radi sodijo o ljudeh in stvareh, čeprav jih ne poznajo, še manj pa razumejo.

Tina je najboljša slovenska športnica do zdaj, ki si ob koncu kariere zasluži globok poklon. S kozarcem čistega vina.