Govor in govoranca

Vsak javni govor ni govor in pridiga ne pridiga, preveč je praznih govoranc. Zdaj, ko se staro leto vzhičeno umika novemu, se jih bomo spet lahko nasitili.

Letošnji nobelovec za književnost, Francoz Patrick Modiano, je bil ob podelitvi prestižne nagrade v začetku decembra v Stockholmu nadvse iskren. Srečen in ganjen, da ga je doletela takšna čast, je slavnostno, kot se spodobi za izjemno priložnost, in zato tudi primerno privzdignjeno najprej povedal – da ne zna govoriti. Kdo bi lahko hladno zameril pisatelju, ko pa ni še nikoli stal pred toliko občinstva in je zato takoj na začetku svojega nastopa pojasnil zadrego, ki jo je občutil. Od literatov se tako počez pričakuje, da so vešči besed, tudi govorjenih, a ni nujno tako. Vsaj romanopisec je bolj spreten z njimi, kadar piše, kajti v njegovi naravi je, da več molči, opazuje in prisluškuje, vedno znova pa predvsem še kaj vpraša, saj želi tenkočutno začutiti razpoloženje. Njegova beseda je omahljiva tudi zato, ker lahko kot pišoči nenehno popravlja, zapiše in vedno znova zbriše, napreduje, se vrača ... in tako do konca izpili svoj slog. Seveda ni mogoče zanemariti niti tega, da Modiano (rodil se je leta 1945) pripada generaciji, ki je odraščala v časih, ko so govorili odrasli, otroci pa so morali bolj ko ne molčati. Takrat kratkohlačnikov niso poslušali, če pa so si že izborili besedo, so jim jo brž spet vzeli. Tudi zato je Modiano začutil mladostno željo po pisanju – da bi ga vendarle začeli poslušali in bi slišali, kaj mu teži srce. Množice bralcev, ki zdaj v skoraj štiridesetih jezikih segajo po njegovih delih, so mu za odločitev hvaležne.

Francoski pisatelj je bil pronicljiv in prodirljiv tudi v nadaljevanju svojega svečanega nastopa, ki so ga nekateri francoski in tudi svetovni časopisi zatem objavili v celoti. Govoril je o sebi, z globokim samozavedanjem, in iz sebe, nobenih tjavendan floskul ni trosil, in zato je bil odličen; kljub na začetku izraženi stiski, da bo morda prepočasen ali pa bo, moteče, preveč hitel, se kar zaganjal z besedami. Jasno, da se njegov govor tudi bere krasno. Marsikaj iz njega si je bilo mogoče zapomniti, literat se pač zna dotikati drugih. Kajti: obstaja govor in je govor. Kakšnega smo, se nam zdi, slišali že ničkolikokrat, zato ga tudi v hipu pozabimo, medtem ko drugi ostane, lahko da za dolgo, morda celo za vedno.

Kar je pričakovati ob Nobelovega nagrajenca za književnost, seveda ni mogoče zahtevati od govorcev in pridigarjev vseh vrst, ki nam te dni, ko se staro leto praznično lomi v novo in smo slavili tudi kot narod, javno polagajo na srce. V ospredje stopajo avtoritete, takšne in drugačne, oglašajo se tudi na naš poziv ali vsaj pričakovanja. Nastopajo, govorijo in modrujejo, se posplošeno spotikajo ob razmere, v katere da smo zabredli, se celo sprašujejo, kar čudijo (ali pa se le delajo norce), kako je to mogoče; pa čeprav so že leta ali desetletja na velikem odru ali so prav zdaj tam, kjer na škarje čaka platno. Postavljajo retorično vprašanje za vprašanjem, kakor da ne bi vedele, da od njih – saj so vendar avtoritete – že ves čas upravičeno pričakujemo niz dejanj. Hočejo nagovoriti vse, govorijo o vseh državljanih, v resnici pa jim pogledi ne sežejo čez dvorišča lastnih svetov, celo geografskih. Posplošeno počez in všečno, da bi ugajali množicam, se znašajo nad besedami, kot so kriza, kapitalizem, liberalizem, elite, egoizem ..., jih tako po svoje zlorabljajo in zlostransko ohranjajo naprej. Fantazirajo, kako naj bo v prihodnje vse tako dobro, kot je bilo menda nekoč, v resnici pa jim ni niti najmanj jasno, kako civilizacijsko prelomen je danes. Kakor se zdi, da se ne zavedajo vrvenja (priložnosti) zunaj zamejenih slovenskih lepot (saj, kje pa si po sili razmer režejo kruh tudi preštevilni obmejni državljani?), v omejenem besednjaku opletajo o praznini današnjega časa in posameznika; morda le še s svetlo izjemo požrtvovalnega gasilca, kakšnega usmiljenja vrednega mladega prekerca in, ojoj, tak je menda zeitgeist, garaškega tekača. Pa saj si tako kar sami votlimo širši prostor ...

Obstajajo govori in so govori. Dobrih, takšnih z uvidom, je premalo, praznih je preveč, na take mislim, ki izzvenijo v hipu. Ne bi bilo slabo, če bi bili kdaj več tiho: tudi zaradi vseh tistih, ki molče in neegostično ustvarjajo naprej.