Tiskane izdaje
Kaj vse bo še morala razprodati država, ki si je prihodnost zakockala s prevelikim zadolževanjem? Grški premier zdaj ponuja grške otoke, pa čeprav le nenaseljene in predvsem za komercialno rabo. Antonis Samaras je tako obupan, da ponuja celo svoje lastno jamstvo za več kot sto milijard evrov, kolikor jih je že dobila njegova država.
»Grki in Nemci imamo veliko skupnega, tudi mi lahko tragedijo spremenimo v zgodbo o uspehu,« še roti Nemčijo, pa čeprav s tem tudi malo drzno opozarja na njeno temačno preteklost. V Berlinu res ne čutijo odgovornosti za velike težave prezadolženih držav, verjamejo pa, da v preteklosti še vedno živijo številni Grki, še posebno v tisti bližnji, ko so uživali v izposojenem denarju. Poudarjajo, da dve dodatni leti za ukazano zategovanje pasu, za kar prosi Samaras, ne bosta rešili ničesar.
Angela Merkel pa grškemu premieru danes ne bo prisluhnila samo z nemškimi ušesi; Francija, ki tudi sama nima denarja na pretek, bo morda bolj naklonjena Samarasovi prošnji za predah, Nemčija, ki ima še edina polne žepe, pa po prepričanju analitikov le, če bo to povezano z dodatnimi pogoji in še ostrejšim nadzorom. Navsezadnje Merklovo prihodnje leto čakajo volitve, na vrata nemških davkoplačevalcev pa trkajo veliko večje države od male Grčije, ki bi si kot prva domina evrske krize po mnenju mnogih sploh zaslužila dobro lekcijo.
Da gre zdaj morda vendarle zares, kažejo tudi besede šefa evroskupine Junckerja o zadnji priložnosti, da se Grčija izogne bankrotu, preden bo o njej spet poročala trojka EU, ECB in IMF. Samaras bo moral dokazati, da zna Grke bolje od svojih predhodnikov prepričati, naj se iz mentalne preteklosti preselijo v sedanjost in prihodnost, pa če to – vsaj na začetku – še tako boli.
