Grdi obraz
Nemčija se mora spet bojevati za pozitivno evropsko identiteto.
Odpri galerijo
Nemško sredinsko politiko je mogoče razumeti, da leta 2015 ni bila pripravljena na množice, ki so se prek balkanske begunske poti valile proti njenim mejam, a za svoje človekoljubje plačuje visoko ceno. KARIKATURA: Marko Kočevar
Ko je nemška kanclerka Angela Merkel po drugi svetovni vojni človekoljubno odpirala meje največjemu begunskemu valu, morda ni računala na toliko težav med priseljenci in domačini. Naval ljudi iz versko in kulturno tujih krajev je še posebno pretresel vzhodni del države.
Nemško sredinsko politiko je mogoče razumeti, da leta 2015 ni bila pripravljena na množice, ki so se prek balkanske begunske poti valile proti njenim mejam, a za svoje človekoljubje plačuje visoko ceno. Ne le politično, saj je prav begunska kriza nacionalistično AfD dvignila na položaj tretje največje stranke v državi. Nemčija se mora spet bojevati za pozitivno evropsko identiteto, na katero so številni na politični sredini upravičeno ponosni, in še posebno se mora zanjo bojevati na svojem vzhodu. Tam so (so)krivdo za nacistično strahovlado pometli globoko pod preprogo. Komunistična oblast jo je celo delegirala kapitalističnemu Zahodu, čeprav so prav tam po šestdesetih letih minulega stoletja izprašali ogabno dediščino tam, kjer najbolj zaleže: v kuhinjah in dnevnih sobah nekdanjih nacistov.
Ker so bili izpraševalci otroci in vnuki, je Zahodna Nemčija postopno doživela očiščevalno katarzo, kakršne ni izvedla nobena druga napadalka iz druge svetovne vojne. Težko je preceniti pomen samokritičnega obračuna z dvomljivo zgodovino, a tudi ta ne more prenesti vsega, kar se zdaj dogaja na nemškem vzhodu in drugod. V tem izzivu pa se skrivajo velike nevarnosti, saj ne le begunska kriza, ampak tudi številna druga sodobna dogajanja ne ostajajo v mejah posameznih držav. Če bodo tiste, ki klecajo pod bremenom prebežnikov, poskrbele za več evropskih odgovorov, bo stara celina morda spet enkrat dorasla lekcijam zgodovine.
Nemško sredinsko politiko je mogoče razumeti, da leta 2015 ni bila pripravljena na množice, ki so se prek balkanske begunske poti valile proti njenim mejam, a za svoje človekoljubje plačuje visoko ceno. Ne le politično, saj je prav begunska kriza nacionalistično AfD dvignila na položaj tretje največje stranke v državi. Nemčija se mora spet bojevati za pozitivno evropsko identiteto, na katero so številni na politični sredini upravičeno ponosni, in še posebno se mora zanjo bojevati na svojem vzhodu. Tam so (so)krivdo za nacistično strahovlado pometli globoko pod preprogo. Komunistična oblast jo je celo delegirala kapitalističnemu Zahodu, čeprav so prav tam po šestdesetih letih minulega stoletja izprašali ogabno dediščino tam, kjer najbolj zaleže: v kuhinjah in dnevnih sobah nekdanjih nacistov.
Ker so bili izpraševalci otroci in vnuki, je Zahodna Nemčija postopno doživela očiščevalno katarzo, kakršne ni izvedla nobena druga napadalka iz druge svetovne vojne. Težko je preceniti pomen samokritičnega obračuna z dvomljivo zgodovino, a tudi ta ne more prenesti vsega, kar se zdaj dogaja na nemškem vzhodu in drugod. V tem izzivu pa se skrivajo velike nevarnosti, saj ne le begunska kriza, ampak tudi številna druga sodobna dogajanja ne ostajajo v mejah posameznih držav. Če bodo tiste, ki klecajo pod bremenom prebežnikov, poskrbele za več evropskih odgovorov, bo stara celina morda spet enkrat dorasla lekcijam zgodovine.
