Grenka politika za sladkor

Kaj še potrebuje načrt za tovarno, ki bi imela surovino, trg, donosnost in tudi financerje? Vsaj povprečno pametne politike, ki bi znala zamisel pravilno in pravočasno podpreti, pa to razen nekaj strateških usmeritev in izrekanj politične podpore ne bi stalo niti ficka. A ponovna gradnja tovarne sladkorja v Sloveniji takšne podpore pač nima.

Kmetje sami so kmetijski politiki na pladenj za svoj denar prinesli načrte o ponovni gradnji, najprimernejši lokaciji, ekonomsko študijo upravičljivosti in potrebnosti, nekaj kapitalskih ponudb ali zaniteresiranosti, ponudili celo sovlagateljstvo, predvsem pa tisto, kar najbolj znajo (saj so to delali že 28 let) – pridelavo surovine. Vključitev sladkorne pese v slovenski njivski kolobar podpirajo vsi kmetijski strokovnjaki: vsem je jasno, da bi s samopreskrbo s sladkorjem država zagotovila prebivalstvu delček prehranske varnosti in predvsem cenejši sladkor, kmetje pa bi dobili stabilnejši zaslužek. Poleg tega bi pridelava, transport ter seveda predelava, pakiranje in distribucija prinesli veliko novih delovnih mest. »Zato bi bilo v prihodnosti smiselno,« pravi slovenska kmetijska strategija. Da ne bi kdo rekel, da je tu odpovedala, čeprav si s tem strateškim stavkom kmetje in potrošniki sladkorja lahko obrišejo le solzo spoznanja, da se požvižga na takšne realistične načrte. Če minister s svojim ravnanjem dokazuje, da ponovno pridelavo sladkorne pese kot minister podpira, kot človek pa v to ne verjame, potem je politični rezultat vnaprej jasen.

To pomlad bi sladkorno peso na slovenskih njivah morali že sejati. Oktobra kvot za sladkor v državah Evropske unije ne bo več in tovarna bi že morala biti postavljena ter jeseni začeti predelovalno kampanjo, ne pa da se šele obračajo nedolžne besede o prihodnosti in smiselnosti. V nekaterih drugih državah so stvar zastavili čisto drugače: ponekod so spet usposobili začasno zaprte tovarne ali delujoče pripravili na večje zmogljivosti, da čakajo letošnjo jesen. Hrvati, na primer, ki niso izgubili kvot, ker jih še niso imeli zaradi poznejšega vstopa v unijo, so eno od svojih tovarn usposobili in posodobili celo s tistimi stroji in opremo, ki so jih v Ormožu pri razgradnji tovarne metali stran.

Je torej kaj čudnega, če bo letošnja, na slovenskih njivah pridelana sladkorna pesa, šla v predelavo na Hrvaško? Tam jo bodo spremenili v sladkor, tega pripeljali v Ormož, kjer imajo pakirnico Nemci, ki bodo sladkor pripravili (tudi) za naš trg in z njim zaslužili trgovski del dobička z belimi kristali od njive do kuhinje.

Slovenske kmetijske politike na pladnju prineseni načrti za upravičeno in donosno tovarno torej ne zanimajo. Če pa bo zagnanim kmetom kdaj zares uspelo in bo ne glede na investitorja (ki seveda ne bo država) tovarna kjerkoli že zrasla, se bodo ob temeljnem kamnu ali ob vrvici na vhodnih vratih ministri smukali in slikali ter tokli po prsih. Namesto po nespametnih čelih!