Grški odpustki

Čeprav sta območje z evrom in vsa EU ponosna na svojo čedalje bolj trdno rast, so stalne težave Grčije opomin, da velika dolžniška kriza še zdaleč ni postala tema za zgodovinsko obdelavo. Grška kriza je po vseh svojih vzrokih, značilnostih in poteku posebnost v primerjavi z vsemi drugimi krizami. Intenzivno, a politično manj kočljivo ukvarjanje z Grčijo in zagotavljanje orjaških posojil v zameno za varčevalno-reformne ukrepe se bosta nadaljevala še najmanj leto dni.

Vlada Aleksisa Ciprasa, ki je na papirju sprejela vse zahtevane stroge ukrepe, tudi precejšnje znižanje pokojnin, pričakuje, da bo v zameno za izpolnjevanje zavez dobila kakšno nagrado, ki bi jo lahko notranjepolitično unovčila. Predvsem odpis dolgov je večna Sirizina tema in obljuba volilnemu telesu. Upnice tega (še) niso pripravljene narediti in vztrajajo pri časovnem načrtu, po katerem se bo o dolžniških olajšavah lahko zares razpravljalo šele po koncu rešilnega programa prihodnje leto.

Grško odplačevanje dolgov evrskim upnicam je že tako skoraj v celoti zamrznjeno. Delež BDP, ki ga v Grčiji namenjajo za odplačilo dolgov, je bolj ali manj primerljiv z drugimi članicami. Nemčija in druge zagovornice strožjih prijemov izračunavajo, da Grčija sploh ne bo potrebovala odpustkov, če bo v prihodnjih letih dosegala zmerno gospodarsko rast in nadaljevala ustvarjanje proračunskih presežkov. Pogoj za uresničitev tega scenarija je, da se bo zategovanje psu nadaljevalo še dolga leta.

V zapleteni dolžniški bitki svojo igro igra še IMF, ki zavlačuje z odločitvijo o finančnem sodelovanju v rešilnem programu, saj je prepričan, da v skupini z evrom na razvoj v Grčiji gledajo preveč optimistično. Sprejeti ukrepi da ne bodo zadoščali za doseganje vzdržne zadolženosti, ki je pogoj za sodelovanje IMF v takšnih programih. Njihov izračun je drugačen: brez resnega delnega odpisa, ki bi ga morale sprejeti evrske upnice, naj bi grški dolgovi v prihodnjih desetletjih skokovito naraščali.

Čeprav bi Evropa – tehnično in finančno gledano – reševanje Grčije lahko upravljala sama, ima sodelovanje IMF nenadomestljivo politično razsežnost. S svojimi strokovnjaki velja za bolj hladnega, neodvisnega in strokovnega ocenjevalca gibanj v državah. Predvsem Nemčija noče, da bi bila presoja prepuščena le institucijam v EU, nagnjenim k političnemu popuščanju. Tudi Jean-Claude Juncker je svojo evropsko komisijo razglasil za politično telo, kar vzbuja dvome o neodvisnosti njihovih ocen.

Videti je, kot da je IMF v Luxembourgu načeloma le privolil v nadaljnje sodelovanje v programu. Odprla so se vrata za nadaljnja izplačila posojila Grčiji. Ciprasova vlada – njegova Siriza v javnomnenjskih raziskavah čedalje bolj zaostaja za konservativno stranko Nea Demokratia – lahko po drugi strani upa, da se bodo uresničile optimistične napovedi, da se bo kmalu spet lahko zadolževala na finančnih trgih in da bo lahko sama odločala o svoji usodi. Tudi prebivalci bodo odrešeni skoraj vsakodnevnih dram z upniki. Brez takšnih spon bo Grčija lažje sprejela dejstvo, da v teh okoliščinah lahko pričakuje kvečjemu simbolne odpustke, in ne klasičnega odpisa dolgov.