Herojinja
Dolgo zamolčana in naposled povedana zgodba o izjemni ženski, ki je pred gotovo smrtjo v ustaških taboriščih rešila več kot 10.000 srbskih otrok.
Odpri galerijo
Diana Budisavljević v uniformi medicinske sestre Rdečega križa, ko je reševala srbske otroke iz ustaških taborišč.
Moja šivilja je Slovenka. Od nje sem izvedela za pomoč, ki jo tukajšnji Slovenci dajejo beguncem s slovenskih področij, ki so jih zavzeli Nemci. Moja krojačica je Judinja. Nekajkrat mi je pripovedovala o veliki akciji pomoči, ki jo je judovska občina namenila svojim članom v koncentracijskih taboriščih. Za preganjane pripadnike pravoslavne vere ni bilo v Zagrebu nikakršne akcije pomoči.
Tako se začne dnevnik Diane Budisavljević, rojene Obexer, Avstrijke, ki se je po poroki s kirurgom preselila v Zagreb. Dnevnik, ki ga je pisala v letih med 1941 do 1945, je po njeni smrti leta 1978 našla vnukinja, leta 2003 ga je izdal hrvaški državni arhiv, a ni vzbudil pozornosti. Razlogi so bili ideološki in politični.
Ko je bil letos o njej posnet igrano-dokumentarni film in te dni premierno prikazan na puljskem filmskem festivalu, o Diani Budisavljević govorijo v vsej regiji in se sprašujejo: kako je mogoče, da je bila ena najveličastnejših humanitarnih akcij druge svetovne vojne tako dolgo zamolčana? Gospa, ki je z možem, hčerama in komaj rojenim vnukom živela meščansko življenje, je med prijatelji organizirala akcijo pomoči, s katero je pred smrtjo v ustaških taboriščih rešila več kot 10.000 srbskih otrok, našla jim je domove, v upanju, da začasne, da bo čim več njihovih staršev vojno preživelo. Zato je skrbno vodila kartoteko o identiteti otrok, da bi jih po vojni združili s starši.
Leta 1945, ko je zavladal komunizem, so ji kartoteko vzeli in ji prepovedali nadaljnje humanitarno delo. Kartoteka je izginila. Nekaterim ni bilo všeč, da je to herojsko akcijo vodila Avstrijka, ki je zgolj zaradi svojega rodu postala nezaželena. Všeč jim tudi ni bilo, da je njen mož Srb.
Diana v svoj dnevnik nikoli ni zapisala najgrozovitejših stvari, ki jih je videla, ko je pod okriljem Rdečega križa, ki ga je pridobila na svojo stran, vstopala v ustaška taborišča.
O teh strahotah in o svojem delovanju pod ustaškim terorjem sploh ni spregovorila do konca življenja, tudi zaradi bolečine, da so ji po velikem žrtvovanju po vojni vzeli vse, tudi dostojanstvo. Leta 1972 sta se z možem preselila v njen rodni Innsbruck, kjer je umrla pozabljena od vseh. Na družinski hiši v središču mesta je še danes napis Obexer-Haus, ni pa na njej plošče, ki bi spominjala, da se je v njej rodila Diana. V mestni skupščini so dali pobudo, da bi po njej poimenovali trg ali ulico, a se to ni zgodilo. Po njej niso poimenovali tudi nobene ulice ali trga tisti, za katere je naredila največ, kar je sploh mogoče, niti tisti, ki bi se morali sramovati svoje preteklosti.
Nesporno je, pravijo zgodovinarji, da je Diana Budisavljević, ki je zaradi reševanja živela pod nenehno grožnjo ustašev, imela en sam motiv – usodo otrok. Pri sočutju in človečnosti rod, narodnost, vera ne štejejo nič.
Politika in ideologija sodita o Diani še danes. Desničarski mediji pišejo, da je zgodba o njej srbska propaganda, za druge je herojinja.
Tako se začne dnevnik Diane Budisavljević, rojene Obexer, Avstrijke, ki se je po poroki s kirurgom preselila v Zagreb. Dnevnik, ki ga je pisala v letih med 1941 do 1945, je po njeni smrti leta 1978 našla vnukinja, leta 2003 ga je izdal hrvaški državni arhiv, a ni vzbudil pozornosti. Razlogi so bili ideološki in politični.
Ko je bil letos o njej posnet igrano-dokumentarni film in te dni premierno prikazan na puljskem filmskem festivalu, o Diani Budisavljević govorijo v vsej regiji in se sprašujejo: kako je mogoče, da je bila ena najveličastnejših humanitarnih akcij druge svetovne vojne tako dolgo zamolčana? Gospa, ki je z možem, hčerama in komaj rojenim vnukom živela meščansko življenje, je med prijatelji organizirala akcijo pomoči, s katero je pred smrtjo v ustaških taboriščih rešila več kot 10.000 srbskih otrok, našla jim je domove, v upanju, da začasne, da bo čim več njihovih staršev vojno preživelo. Zato je skrbno vodila kartoteko o identiteti otrok, da bi jih po vojni združili s starši.
Leta 1945, ko je zavladal komunizem, so ji kartoteko vzeli in ji prepovedali nadaljnje humanitarno delo. Kartoteka je izginila. Nekaterim ni bilo všeč, da je to herojsko akcijo vodila Avstrijka, ki je zgolj zaradi svojega rodu postala nezaželena. Všeč jim tudi ni bilo, da je njen mož Srb.
Diana v svoj dnevnik nikoli ni zapisala najgrozovitejših stvari, ki jih je videla, ko je pod okriljem Rdečega križa, ki ga je pridobila na svojo stran, vstopala v ustaška taborišča.
O teh strahotah in o svojem delovanju pod ustaškim terorjem sploh ni spregovorila do konca življenja, tudi zaradi bolečine, da so ji po velikem žrtvovanju po vojni vzeli vse, tudi dostojanstvo. Leta 1972 sta se z možem preselila v njen rodni Innsbruck, kjer je umrla pozabljena od vseh. Na družinski hiši v središču mesta je še danes napis Obexer-Haus, ni pa na njej plošče, ki bi spominjala, da se je v njej rodila Diana. V mestni skupščini so dali pobudo, da bi po njej poimenovali trg ali ulico, a se to ni zgodilo. Po njej niso poimenovali tudi nobene ulice ali trga tisti, za katere je naredila največ, kar je sploh mogoče, niti tisti, ki bi se morali sramovati svoje preteklosti.
Nesporno je, pravijo zgodovinarji, da je Diana Budisavljević, ki je zaradi reševanja živela pod nenehno grožnjo ustašev, imela en sam motiv – usodo otrok. Pri sočutju in človečnosti rod, narodnost, vera ne štejejo nič.
Politika in ideologija sodita o Diani še danes. Desničarski mediji pišejo, da je zgodba o njej srbska propaganda, za druge je herojinja.
