Hladna prha
Hladna prha za gospodarstvo v vrednosti več kot 13.000 milijard dolarjev pomeni, da bomo kmalu vsi kašljali.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Odlika kapitala je, da ne gleda v dušo ekonomije. Zanj je pomembno bogastvo, čeprav izhaja iz siromaštva, in skrbi samo za razvoj, četudi ta temelji na nerazvitosti. Prav zato novica o nadaljnji ohladitvi rasti kitajskega gospodarstva hkrati vzbuja in ne vzbuja skrbi.
Zakaj ne? Ker ima Kitajska še vedno dovolj siromašnih ljudi, ki jih je šele treba spremeniti v potrošnike, in dovolj nerazvitih regij, kjer je šele treba zgraditi ceste, železnice in mostove, zato ne gre dvomiti, da bo gospodarska sila številka dve na svetu leto 2019 končala v okviru postavljenih ciljev. Morda ne v šesti prestavi, vsekakor pa v četrti.
Pomembnejše pa je vprašanje, zakaj skrb ni odveč.
Kitajski statistični podatki, ki kažejo najnižje vrednosti vse od začetka velikega vzpona, so prišli na dan ravno v tednu, ko praznujemo 75. obletnico konference v Bretton Woodsu, in povrhu tega v trenutku, ko se spet sprašujemo, kako naprej. Ko so o prihodnosti v okviru globalnega sodelovanja razpravljali predstavniki 44 držav zaveznic, med katerimi je bila tudi Kitajska, resda kuomintanška, vojne še ni bilo konec.
Zdaj pa kaže, da se vojna ravno začenja – na srečo samo carinska in tehnološka, a vseeno ogroža delovna mesta, življenjski standard in splošno gospodarsko ter tudi politično in družbeno stabilnost na svetu.
Hladna prha za gospodarstvo v vrednosti več kot 13.000 milijard dolarjev pomeni, da bomo kmalu vsi kašljali. Toda največja težava je spet ta, kako bo ohladitev vplivala na kitajsko glavo. Vzrok za zaskrbljenost je ravno v tem, da kapitalu ni mar, v kateri denarnici je. Glavno je, da ima prostor za debelitev. In vseeno mu bo, če se Kitajska povsem obrne nazaj k državnim podjetjem, ki bodo vse bolj samoumevno prihajala na evropska tla gradit ceste, železnice in mostove, medtem ko mi še vedno kolebamo med globalizacijo in deglobalizacijo ter se nam ne mudi razumeti, kaj prinaša nova tehnološka (r)evolucija.
Kitajska ponuja svetu revizijo Bretton Woodsa. Želi postati vodja globalne mreže iz svilenih niti svojih pasov in cest. Trmasto nas opominja, da je težišče prihodnosti že prešlo na Vzhod. In to je tisto, o čemer moramo razmišljati.
Zakaj ne? Ker ima Kitajska še vedno dovolj siromašnih ljudi, ki jih je šele treba spremeniti v potrošnike, in dovolj nerazvitih regij, kjer je šele treba zgraditi ceste, železnice in mostove, zato ne gre dvomiti, da bo gospodarska sila številka dve na svetu leto 2019 končala v okviru postavljenih ciljev. Morda ne v šesti prestavi, vsekakor pa v četrti.
Pomembnejše pa je vprašanje, zakaj skrb ni odveč.
Kitajski statistični podatki, ki kažejo najnižje vrednosti vse od začetka velikega vzpona, so prišli na dan ravno v tednu, ko praznujemo 75. obletnico konference v Bretton Woodsu, in povrhu tega v trenutku, ko se spet sprašujemo, kako naprej. Ko so o prihodnosti v okviru globalnega sodelovanja razpravljali predstavniki 44 držav zaveznic, med katerimi je bila tudi Kitajska, resda kuomintanška, vojne še ni bilo konec.
Zdaj pa kaže, da se vojna ravno začenja – na srečo samo carinska in tehnološka, a vseeno ogroža delovna mesta, življenjski standard in splošno gospodarsko ter tudi politično in družbeno stabilnost na svetu.
Hladna prha za gospodarstvo v vrednosti več kot 13.000 milijard dolarjev pomeni, da bomo kmalu vsi kašljali. Toda največja težava je spet ta, kako bo ohladitev vplivala na kitajsko glavo. Vzrok za zaskrbljenost je ravno v tem, da kapitalu ni mar, v kateri denarnici je. Glavno je, da ima prostor za debelitev. In vseeno mu bo, če se Kitajska povsem obrne nazaj k državnim podjetjem, ki bodo vse bolj samoumevno prihajala na evropska tla gradit ceste, železnice in mostove, medtem ko mi še vedno kolebamo med globalizacijo in deglobalizacijo ter se nam ne mudi razumeti, kaj prinaša nova tehnološka (r)evolucija.
Kitajska ponuja svetu revizijo Bretton Woodsa. Želi postati vodja globalne mreže iz svilenih niti svojih pasov in cest. Trmasto nas opominja, da je težišče prihodnosti že prešlo na Vzhod. In to je tisto, o čemer moramo razmišljati.
