Homs, nova Srebrenica?

Sirski režim se zaveda, da lahko preživi le tako, da namesto njega umrejo vsi drugi.

Objavljeno
23. februar 2012 18.42
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

»Ljudje so se spraševali le o nečem: Zakaj nas je ves svet zapustil?« je v svojem zadnjem poročilu iz obleganega Homsa za londonski Sunday Times zapisala Marie Colvin, ena največjih vojnih reporterk v zgodovini. Dan pozneje jo je skupaj s francoskim fotografom Remijem Ochlikom ubil natančno odmerjeni topovski izstrelek vladnih sil, ki je zadel improvizirano medijsko središče v krvaveči četrti Baba Amr. Ranjenih je bilo še sedem novinarjev.

Homs krvavi. Ljudje umirajo, ko iščejo hrano in rešujejo svoje sosede. Podobno je tudi v številnih drugih sirskih mestih, ki so se uprla režimu Bašarja al Asada. Ruski in kitajski veto v Združenih narodih sta sirskemu režimu podelila licenco za ubijanje - in ta jo dodobra izkorišča. Opogumljeni manjšinski alavitski režim je krenil na maščevalni pohod, ki ga slabo oborožena uporniška vojska, večinoma sestavljena iz dezerterjev, ne bo mogla ustaviti.

Poleg tega je zadnjih nekaj tednov iz vladnih sil - navadni vojaki so večinoma suniti, visoki častniki pa šiitski alaviti - tako rekoč nemogoče pobegniti, saj je režim v vsako enoto postavil lojalnega pripadnika svoje brutalne varnostno-obveščevalne službe. Ta je skupaj s kriminalno paravojaško milico Šabiho, ki jo vodi Bašarjev brat Maher, po mnenju mnogih dejanski vladar države, v enajstih mesecih zatiranja sirske ljudske vstaje opravila največ »umazanega dela«.

Hkrati na vseh ravneh poteka »demonizacija« sirskega uporniškega gibanja, ki bi mu režim prek svojih satelitov rad po vsej sili pripel povezave z Al Kaido in skrajnimi sunitskimi gibanji, pri tem pa mediji - kot ponavadi - nekritično pozabljajo na kontekst ter razlike med vzroki in posledicami.

Iz Sirije prihaja tudi vse več novic o neposredni ruski in iranski vojaški pomoči. Pred petimi dnevi sta v sirskem pristanišču Tartus, kjer domuje tudi edino rusko vojaško oporišče v Sredozemlju, pristali dve iranski vojaški ladji, menda polni orožja. Tega režimu sicer še ne zmanjkuje, saj je sirska vojska ena najmočnejših in najbolje oboroženih na Bližnjem vzhodu.

Topniški in raketni napadi na Homs se stopnjujejo iz dneva v dan. Prizori iz središča sirskega upora čedalje bolj spominjajo na Vukovar, mesto pa utegne zaradi brezbrižnosti, manipulativnosti mednarodne skupnosti in že davno preživetega načina delovanja Združenih narodov - teh za številne genocide odgovornih živih fosilov - doživeti usodo Srebrenice. Sirski režim se v svojem eksistencialnem krču namreč dobro zaveda, da lahko preživi le tako, da namesto njega umrejo vsi drugi.

Kako dolgo še bo svet le nemo opazoval tisto, kar se »nikoli več« ne bi smelo zgoditi?