Hrvaški papagaji

Danes je bil za hrvaško politiko povsem »navaden dan«. Odločitev arbitražnega sodišča v Haagu je bila namreč le ena od tistih, ki jih spet prav nič ne zadevajo. Vsaj tako si lahko razlagamo, ko že nekaj dni zapored poslušamo in prebiramo izjave hrvaških vodilnih politikov o arbitražni problematiki.

Od predsednice Kolinde Grabar-Kitarović do glasnih zagovornikov evropskih vrednot, kot se sama rada pohvalita šef vlade Andrej Plenković in prvi mož sabora Gordan Jandroković, vsi so kot papagaji ponavljali, da jih haaška odločitev ne zanima. Tudi nova hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić je državljanom sporočila, da odločitev arbitražnega sodišča ne pomeni nič dramatičnega, saj je položaj Hrvaške v Evropi povsem jasen. »Verjamem, da nam Slovenci ne bodo poskušali preprečiti poti v schengen,« je še pribila in spet, kot že nekajkrat njeni kolegi, Slovenijo že vnaprej označila za edino krivko za ohlajene odnose med državama in za njihovo očitno zamudo pri vstopanju v schengen. Že ničkolikokrat je bilo mogoče slišati, da je vse zakuhala Slovenija, in tako dalje in naprej v istem slogu. Nihče pa v »lepi njihovi« svoje javnosti ne seznani, da je prav to haaško sodišče arbitražo o meji med Slovenijo in Hrvaško označilo za verodostojno.

Vendar se zdi, da ta hrvaška brezbrižnost le ni povsem običajna. Pod njenim plaščem bi se utegnilo skrivati nekaj, česar si tamkajšnji politiki še zdaleč ne upajo priznati. Da Hrvaška še kako potrebuje Evropo. Brez nje bi bila že zdavnaj in še zdaj le še ena od balkanskih težav, kot je nemalokrat slišati po diplomatskih hodnikih v Bruslju. Kar preveč očitno je že, kako se hrvaški politiki radi tolčejo po prsih in se v en glas hvalijo z Evropo, z ambicioznima Plenkovićem in predsednico Grabar-Kitarovićevo na čelu. No, kot se zdi, si želijo predvsem evropsko blagajno! Samo spomniti se je treba, kako je že nekdanji premier Zoran Milanović sredi Berlina napovedoval, da se bo Hrvaška razvijala izključno z denarjem iz EU.

A pravil EU skorajda ne upoštevajo. Da so jim tuja, so dokazali že ob vstopu v evropsko družino z razvpitim primerom lex Perković in pozneje še nekajkrat ter tako v številnih članicah vzbudili pomisleke o hrvaški iskrenosti.

Pred časom je bruseljski tednik Politico Europe objavil lestvico vpliva, ki ga imajo posamezne evropske države v evroustanovah. Hrvaška se je znašla na zadnjem mestu. Še njihova »smrtna« sovražnica Srbija je bila pred njo. Morda tudi zato, ker spoštuje odločitve, ki jih evroinstitucije sprejemajo?

Politika – rdeča, črna in tista vmes – se je v zvezi z arbitražo poenotila, skoraj tako, kot za časa domovinske vojne. »Zato, ker so jo Slovenci onesnažili, kontaminirali, je ne priznavamo,« ponavljajo hrvaški politiki in nikakor ne želijo izpod svojih preprog izbezati mejnih sporov tudi s sosedami, Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro, s katerimi prav tako bijejo trmasto bitko zaradi državne meje. Lex Perković, lex arbitraža in še kaj je, s čimer bodo domači politiki nabirali glasove na svojem dvorišču, za svojim plotom. In čakali na novo raziskavo o tem, kako imajo Hrvati radi Evropo in jo spoštujejo. Po svoje, seveda.