Hrvaško darilo

Omenjene tožbe so za sedanjo koalicijo pravzaprav hrvaško darilo.

Objavljeno
29. maj 2017 22.14
brez naslova
Maja Grgič
Maja Grgič
Nemogoče je mogoče, se je za hip zazdelo sredi meseca ljubezni: privatizacija NLB se je uradno le začela in vlada je celo kadrovski cirkus z novimi nadzorniki sklenila preložiti na čas po prodaji naše največje banke. A politika je tudi tokrat v privatizacijskem finalu snela rokavice in pokazala svoj pravi obraz – da NLB v resnici noče prodati.

Čeprav ima 400 milijonov vredna zgodba z vlogami hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke dolgo brado in je bilo že na začetku prodaje NLB znano, da to lahko zbija njeno ceno, se je vlada s tem vprašanjem začela ukvarjati šele sekundo pred dvanajsto. Čeprav je ugotovila, da to pomeni oviro za uspešno prodajo NLB, in čeprav Slovenija ves čas zatrjuje, da hrvaške tožbe niso utemeljene, ni podprla predloga ministrice za finance, da na svoja pleča prevzame jamstva za morebitne obveznosti iz teh sodnih postopkov. Omenjene tožbe so za sedanjo koalicijo pravzaprav hrvaško darilo, saj so priročna pretveza, s katero bodo lahko upravičevali miniranje prodaje NLB.

Takšna odločitev vlade je tudi nezaupnica tistim, ki so se s prodajo ukvarjali. Slovenskemu državnemu holdingu (SDH) in ministrici za finance Mateji Vraničar Erman. Tej je zato pričakovano prekipelo, tako da je premieru Miru Cerarju celo ponudila svoj odstop, a ga prvi minister ni sprejel. Tudi nadzorniki SDH so načrtovanje odločanja o prospektu za javno prodajo delnic NLB preložili.

Prodaja NLB tako postaja vse bolj negotova in tudi usoda same NLB. Če do konca leta ne bomo prodali vsaj polovice banke, utegne evropska komisija skladno z zavezami terjati odprodajo NLB balkanske mreže, ki je pomemben vir dobička banke. Lahko se zgodi, da se bo naša največja banka na koncu skrčila na raven lokalne hranilnice. A politike to, kot kaže, ne skrbi. Ni pomembno, ali je majhna, glavno je, da naša!