Hvala bogu za tehnokrate

Ko smo trčili ob krizo, smo vanjo – kot ves svet – zrli z začudenjem. Ko se je v vsej svoji sili razgrnila pred nami, smo vsi vedeli, da se dogaja nekaj pomembnega, kar bo zaznamovalo generacije, nihče – razen kriminalcev v belih ovratnikih, ki so jo povzročili – pa ni natančno vedel, kaj se dogaja. Če ne prej, je kriza ob reformah postala življenjsko dejstvo vsakogar. Reforme so (p)ostale odgovor na krčenje svetovne ekonomije. Večina evropskih držav je na to odgovorila z zmanjševanjem in racionalizacijo javnih izdatkov. Varčevanje je postalo zapoved. Kriza v državi ni posegla v socialne izdatke in pokojnine, velik del javnega dolga, ki ga je pridelala vlada, je končal kot socialna pomoč in nadomestilo brezposelnim.

Naša pokojninska reforma sledi tej varčevalni paradigmi, čeprav je ohranila njeno socialno naravo. Tudi po reformi je blagajna ostala pretočna, tudi po reformi bomo mlajši plačevali za pokojnine starejših. Prav je tako, saj je velika sposobnost socialne integracije ena redkih še nezlomljenih hrbtenic naše družbe, čeprav se bojimo, da bo tudi ta kmalu pred resnim izzivom. Čez približno desetletje bo nastala prava reforma, ki bi zaradi demografije lahko odpravila medgeneracijsko solidarnost v pokojninskem sistemu. Kaj bodo socialni svetohlinci rekli takrat, če že ob tej, ki v bistvu le podaljšuje socialno naravo blagajne, poslušamo litanije o ubogem Delavstvu in Pravici. Delavstva v upokojensko revščino ne bo potisnila reforma, delavec je iz številnih razlogov revež že zdaj, revež je že dolga leta. Zato niso krive reforme, temveč so krivi odsotnost reform na trgu dela, ki se jih je politika izogibala zaradi zunanjepolitičnih ciljev, in odsotnost zadostnega prestrukturiranja proizvodnje, da bi ta sledila zahtevam trga, še najbolj pa dolgi priseski plenilskega izčrpavanja, ki so jih politika in njihove interesne sfere pustile v gospodarstvu (in so še vedno tam). Ko bi potrebovali premik, so spali tudi zarejeni sindikati.

Čeprav je kriza omogočila kritični dvom, in sicer tam, kjer je bil nujen in potreben, drugega racionalnega odgovora nanjo (še) ni. Če se intelektualci ne bodo zganili in ponudili novih odgovorov, se bomo tako dolgo gnetli v ozkem razvojnem grlu, dokler nas ne bo zdrobila socialna demagogija, ki je že začela kazati težnjo po prevladi v političnem prostoru.

Na stara pota se sistem ne more vrniti. Eden ključnih mislecev moderne Immanuel Wallerstein je že leta 2005 napovedal krizo, ki je posledica strukturne narave samega kapitalizma, sistem pa se je nevarno približal svojim skrajnim mejam in se ne more več vrniti v ravnotežje. Če je to, kar počnejo sindikati in predsednik stranke upokojencev, nov ekonomsko-politični vzorec razmišljanja, potem naj nam bog pomaga, ker si sami ne bomo mogli. To ni vzorec razmišljanja, to je politikantstvo, branjenje funkcij, ozkih interesov svojih članov in svoje volilne baze. Katastrofa za državo pa bo, če bo tovrstna paradigma prevladala.
Zato je torkova zmaga koalicije (in tudi opozicijske SLS, ki je reformo podprla) mogoče res pirova, če jo gledamo z vidika strankarske politike. Jasno, da jo slavijo kot zmago, takšna je pač politika, in ko slavi ob reformi, ji to tudi privoščimo. A da koalicija ne bo opita od zmage, naj se vpraša, zakaj je moral minister Ivan Svetlik po podporo k opoziciji. Odgovor pa naj poišče pri predsedniku vlade. Karl Erjavec je v mislih tako ali tako že v novi koaliciji leta 2012. In če že govorijo o zmagi: ni zmagala politika, zmagala je trmasta tehnokracija ministra in njegove ekipe, sadove pa bo (na žalost le začasno) uživala celotna (politična) skupnost.