Hvalnica negibnosti
Počasneje je bolje in lepo, hitreje je neredko slabo in narobe. Zato je menda treba negovati počasnost in se vedno znova ustaviti – v nepremičnost.
Odpri galerijo
Postoj in počakaj! FOTO: Yuri Arcurs/Yuri Arcurs - Fotolia
Postoj in počakaj! Ko se zdi, da bežijo vsi, ne nori tudi ti. Občutje je prastaro in dilema, ali še naprej divje naglo ali raje umirjeno počasi, je nemara splošno intimno preizpraševanje. Zato ne preseneča, da se je francoski filozof Jérôme Lèbre podpisal pod novo knjigo Éloge de l'immobilité: Hvalnica nepremičnosti. Prav zdaj segajo po njej bralci v pariških knjigarnah, da bi jih vsaj za nekaj napetih ur obdržala v togi nepremičnosti telesa. Ustavite se vendarle – in zbrano berite!
V času, ki nas sili v hitenje in še v pospeševanje, je mogoče seči po nemalo knjigah, ki branijo počasnost in dobrodejno zaviranje. Ni Carl Honoré že leta 2004 napisal svetovne uspešnice Hvalnica počasnemu ali Kako svetovno gibanje izziva kult hitrosti? Počasneje je bolje in lepo, hitreje je neredko slabo in narobe. Zato je menda treba negovati počasnost in se vedno znova ustaviti – v nepremičnost: še preden človek odreveni, kot piše Lèbre, od česa nasilno nezaželenega, kot je bolezen ali nesreča, morda zaporna kazen in enkrat zagotovo dokončni konec.
Zatorej sedenje na mestu v razredu, na primer, ne more biti slaba življenjska vaja v pomirjanju duha, »institucionalno« umirjanje, kar discipliniranje – pa naj bo v vrsti pred bančnim okencem, v vojaški kasarni ali cerkveni klopi … – je dolgoročno pomembno urjenje in menda precej manjša nasilnost, kot se v ideologiji individualističnega hitenja nemara komu zdi.
Postaje naj bi bili lepi prostori, tudi arhitekturno morajo biti estetski in dovršeni: zato, ker ni poti brez postaj, vsaj izvorne in končne, če ne tudi številnih vmes, in zato, ker v resnici ni potovanja brez postajanja. Saj ne zveni utrujeno? Kruta resnica je pač taka, da je tudi najbolj nemirno in dinamično mravljišče z vrha in visokega videti pri miru in negibno. Prav zato se kaže zavestno ustavljati v ritmu, ko vsakdo sam, brez pridig drugih, čuti, kaj je zanj najbolje.
V času, ki nas sili v hitenje in še v pospeševanje, je mogoče seči po nemalo knjigah, ki branijo počasnost in dobrodejno zaviranje. Ni Carl Honoré že leta 2004 napisal svetovne uspešnice Hvalnica počasnemu ali Kako svetovno gibanje izziva kult hitrosti? Počasneje je bolje in lepo, hitreje je neredko slabo in narobe. Zato je menda treba negovati počasnost in se vedno znova ustaviti – v nepremičnost: še preden človek odreveni, kot piše Lèbre, od česa nasilno nezaželenega, kot je bolezen ali nesreča, morda zaporna kazen in enkrat zagotovo dokončni konec.
Zatorej sedenje na mestu v razredu, na primer, ne more biti slaba življenjska vaja v pomirjanju duha, »institucionalno« umirjanje, kar discipliniranje – pa naj bo v vrsti pred bančnim okencem, v vojaški kasarni ali cerkveni klopi … – je dolgoročno pomembno urjenje in menda precej manjša nasilnost, kot se v ideologiji individualističnega hitenja nemara komu zdi.
Postaje naj bi bili lepi prostori, tudi arhitekturno morajo biti estetski in dovršeni: zato, ker ni poti brez postaj, vsaj izvorne in končne, če ne tudi številnih vmes, in zato, ker v resnici ni potovanja brez postajanja. Saj ne zveni utrujeno? Kruta resnica je pač taka, da je tudi najbolj nemirno in dinamično mravljišče z vrha in visokega videti pri miru in negibno. Prav zato se kaže zavestno ustavljati v ritmu, ko vsakdo sam, brez pridig drugih, čuti, kaj je zanj najbolje.
