Ideja proslave sodobna, izvedba v tradicionalno komemorativnem tonu

Upravni odbor je izločil pesem N´toka, še preden jo je ta utegnil napisati, in simbolni prikaz bodeče žice na odru.

Objavljeno
08. februar 2016 14.38
Prešernove nagrade
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Letošnja Prešernova proslava v Cankarjevem domu je bila drugačna od vseh, kar smo jih videli doslej, obenem pa je imela tudi eno skupno lastnost z vsemi dozdajšnjimi. Drugačna je bila zaradi koncepta multikulturnosti, zaradi odseva časa in aktualnih razmer. Sedma kitica Prešernove Zdravljice v tujih jezikih in v izvedbi tujcev, ki živijo v Sloveniji, je za marsikoga, če sodimo po odzivih spletnih komentatorjev, subverzivno in celo bogokletno početje, čeprav je resnici na ljubo v sozvočju s samim sporočilom Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat´dan, da, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! in aktualnim trenutkom. Tujci, ki so pesem interpretirali, živijo v Sloveniji in so soustvarjalci tukajšnjega kulturnega prostora, tujci, ki se ta čas zgrinjajo v Evropo, pa hrepenijo po tistem, kar je v teh verzih ubesedil poet.

Zamisel scenarista in režiserja proslave Mareta Bulca je izvirna, sodobna, izvedba je bila korektna, s komemorativnim tonom, in ravno komemorativnost je skupna značilnost vseh Prešernovih proslav. Na protokolarnih prireditvah, kar Prešernova proslava je, pa zadostuje že ena sama poteza, en sam zamah, da jo dvigne iz monotonega povprečja. Tej proslavi ga je dal Damir Avdić z originalno rokovsko izvedbo sedme kitice v bosanščini. In požel bučen ter dolg aplavz občinstva v Gallusovi dvorani, tudi samega državnega vrha in njegovih pribočnikov, taistih, ki so Avdića, ki v Sloveniji živi z družino, slovensko, če je to komu lahko važno, izganjali v rodno Bosno, ker naj bi zaslužil premalo denarja, da bi bil vreden živeti v Sloveniji. Njegov nastop je bil presežek v več pogledih, bil je v posmeh krojačem človeških usod, ki presežkov ustvarjalnosti in duha niti ne razumejo in še manj jih zmorejo ustvariti.

Proslava bi bila boljša brez tradicionalno praznega nagovora predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Janeza Bogataja, a na protokolarni del avtor prireditve ne more vplivati. Je pa protokolarni del uravnotežil s tem, da je nagrajence postavil v prvi plan, tako da prvič niso bili zgolj statisti. Lepo in primerno dogodku.

Režija Mareta Bulca pa se z zaključkom proslave ni končala. Ko je televizijska kamera pokazala najbolj sestradane udeležence proslave, ki so se zapodili po hrano, smo bili resničnega posladka deležni televizijski gledalci. Hvala, nacionalka in hvala, avtor predstave. Novinarka je pred televizijsko občinstvo postavila Bulca, ki je povedal, da sta mu kulturno ministrstvo in upravni odbor Prešernovega sklada cenzurirala koncept, žal pa ni povedal, kaj so mu scenzurirali. Dan pozneje je v telefonskem pogovoru pojasnil, da je UO Prešernovega sklada iz scenarija izločil Miho Blažiča N´toka, ker naj ne bi interpretiral sedme kitice, ampak napisal avtorsko pesem kot lastni komentar videnega. Izločili so pesem, še preden jo je N´toko utegnil napisati, in s tem vnaprej izkazali nezaupanje avtorjema pesmi in proslave. Sporna pa sta bila tudi sprva zamišljena upodobitev bodeče žice na odru in video ljudi - umetnikov, beguncev ... -, ki hodijo.

Saj, najvišji politični predstavniki, ki so na državno mejo postavili pravo žico, ne bi prenesli pogleda na nekaj, kar bi jo zgolj simboliziralo. Žica, čeprav simbolna, tako blizu prve vrste v Gallusovi dvorani, kjer so sedeli, bi bodla. Pred pravo so varni, dovolj je oddaljena od njih.