Igre sil vzhoda in zahoda

Referendum že davno ni več le notranjepolitična stvar, temveč spopad med interesi Rusije in Kitajske na eni ter ZDA in EU na drugi strani.
Objavljeno
27. september 2018 06.00
Posodobljeno
27. september 2018 06.00
Referendum o spremembi imena je predvsem referendum o tem, ali bo Makedonija pospešila proevropsko pot ali pa se bo znašla osamljena nekje na vzhodu.
Na Zahodnem Balkanu so že velikokrat potekale borbe med globalnimi silami določenega časa. Umor avstrijskega prestolonaslednika v Sarajevu, ki je bil leta 1914 povod za napad Avstro-Ogrske na Srbijo, ki je pomenila tudi opredelitev vseh takrat večjih sil in posledično začetek prve svetovne vojne, še zdaleč ni edini dogodek s pomembnim vplivom na globalno dogajanje. Že 27 let pozneje, ko je regent Pavle podpisal sporazum s Hitlerjevo Nemčijo, so se vmešale britanske obveščevalne službe in organizirale odpor proti paktu ter posledično vključitev Jugoslavije v drugo svetovno vojno. Za časa hladne vojne je Jugoslavija obdržala suverenost ob razglasitvi neuvrščenosti, ki je pomenila zavezništvo z zahodom in vzhodom. Tudi takrat je šlo za igro velesil. In tudi skoraj tri desetletja po razpadu nekdanje skupne države se na tem območju še vedno lomijo kopija med vzhodom in zahodom. Trenutno v Makedoniji.

Velikokrat, med vrsticami ali pa neposredno, zaznamo interese, ki jih imajo različne svetovne velesile na Zahodnem Balkanu. A ker se časi spreminjajo, se spreminjajo tudi orodja moči. Do konca hladne vojne je bilo edino merilo vpliva moč vojske. Danes se moč meri tudi v gospodarskih enotah. Spopad velikih se zato tudi na Zahodnem Balkanu odvija na gospodarskem področju.
Že več let svojih interesov ne skriva Rusija. V zadnjem času se manifestirajo predvsem prek energetskih projektov. Projekt Južni tok (sicer propadli) bi povečal vpliv Rusije na Evropo ter hkrati posegel v razmerje moči na Balkanu, saj bi, recimo, Srbijo umestil kot pomembno plinsko tranzicijsko državo. Zapostavljena bi na tem mestu ostala Hrvaška, kjer imajo energetske interese predvsem ZDA. Projekt postavitve terminala LNG na Krku, kjer bi shranjevali in po Evropi distribuirali plin, uvožen iz ZDA, se že več let ohranja pri življenju, čeprav se na trenutke zdi, da nima potenciala. Postavitev terminala ne bi imela gospodarskih učinkov zgolj za Hrvaško, ampak je zaradi konkurenčnosti dobave plina iz Rusije geostrateško zelo pomembna za celotno Evropo.

Tretji igralec je Evropska unija, ki države v tej regiji draži predvsem s perspektivo pridružitve. Za tem so tudi finančna sredstva. A perspektiva pridružitve je velikokrat zlorabljena, sredstva, vložena v različne projekte, pa so brez jasne strateške usmeritve. Učinek zato razvodeni. Še posebno ob pojavu nove sile, Kitajske, ki je v zadnjih letih na področju infrastrukturnih projektov naredila velik korak naprej.

Kitajci so bili uspešni pri pridobitvi gradnje avtoceste Bor–Boljare v Črni gori. Vse več je kritikov, ki pravijo, da bo »autoput ka nigde« Črno goro finančno zadušil. Na to opozarjajo tudi mednarodne ustanove. Državni dolg se je namreč zaradi te investicije približal 80 odstotkom BDP. A ker Kitajci niso zgolj izvajalci, ampak tudi posojilodajalci, to pomeni pomemben vpliv, ki ga ima Kitajska nad Črno goro. In to čeprav veljajo kitajska podjetja za najcenejše izvajalce, kar so dokazali pri razpisu za gradnjo mostu na Pelješac. Če držijo navedbe regionalnega direktorja Strabaga za Jutarnji list, da kitajski gradbinci za gradnjo pripeljejo zapornike, ki delajo zastonj, to lahko pomeni popolno odpoved inštituta človekovih pravic, ki v evropskih državah velja za ultimativno normo.

Tudi v Makedoniji, kjer bo v nedeljo referendum o spremembi imena v Severno Makedonijo, so interesno prisotne vse štiri sile. Če se je pred leti mnogim zdelo nezaslišano, da ima Grčija, ki jo celotna Evropa rešuje iz finančnih težav, v katere je prišla tudi zaradi poneverjanja, lahko pravico, da blokira vstop Makedonije v EU, je to bila realpolitika in s spremembo imena bi se vrata v Nato in EU (nekje v daljavi) odprla. Nekoč, vsaj po marketingu sodeč, je bila Makedonija daleč najprijaznejša država za tuje investitorje v regiji, a je v zadnjih letih zašla v notranje spore in mnogi so se umaknili. S prihodom Zorana Zaeva na položaj predsednika vlade so se stvari sicer umirile, a spori v zvezi s spremembo imena so ponovno privedli na plan notranjepolitične konflikte.

Po letih stagnacije Makedoniji ni preostalo drugega, kot da privoli v spremembo imena. Ta odločitev je sprožila popoln upor znotraj makedonske politike in spor na ravni predsednik države – predsednik vlade. Kompromis je seveda dober in za povprečnega državljana popolnoma sprejemljiv. A Makedonija je zaradi sporov šibka država in globalne velesile to izkoriščajo. In ta referendum že davno ni več samo makedonska notranjepolitična stvar, temveč spopad med interesi Rusije in Kitajske na eni ter ZDA in EU na drugi strani. Zaradi interesov in vpliva Kitajske ne gre več za konflikt med Rusijo in zahodom, ampak med vzhodom in zahodom.

Referendum o spremembi imena je predvsem referendum o tem, ali bo Makedonija pospešila proevropsko pot ali pa se bo znašla osamljena nekje na vzhodu. Medtem ko si zahodne države Makedonijo želijo v Nato, saj s tem jasno zavzamejo pozicijo tudi v primerjavi s sosedami iz nekdanje skupne države, si ta vpliv želita povečati tudi Rusija, ki ima geostrateški interes, da Makedonija ostane zunaj Nata, in Kitajska, ki svoj gospodarski interes lahko lažje uveljavlja, če država ni članica evro-atlantskih povezav.

Grčija je Kitajcem prodala svoje največje pristanišče v Pireju. Da, res je. Levo usmerjena Siriza je tujcem prodala državno srebrnino. Kitajci so s tem prišli neposredno v Evropsko unijo in imajo prek Makedonije odprto pot do celinske Evrope. Tu imajo z Rusi skupni interes, saj ta želi državo zunaj Nata in EU. Na roko jim gre notranja razdvojenost med vlado in opozicijo, konflikti z manjšinami. Notranji spori šibijo državo. Odločevalci so zato dostopnejši za tuje sile in interese, kar je bil tudi v preteklosti večkrat vzrok za nemir v regiji.

***

Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.