In bolniki?

Popolnoma jasno je, da v Sloveniji sistem, ki ureja preprečevanje, prepoznavo, saniranje in priznavanje napak, ki nastajajo pri zdravljenju – in to vsak dan – ni dober. Ker je kaznovalen. Ker zdravnika, medicinsko sestro ali predstavnika katerega koli drugega poklica, ki sestavlja pahljačo multidisciplinarnega pristopa in prijemov pri obravnavi, diagnosticiranju in zdravljenju bolnikov, takoj postavi v vlogo krivca.

Taka ureditev tudi ali predvsem z vidika pacientov ni optimalna. To se, denimo, jasno kaže v »aferah«, ki izbruhnejo od časa do časa. To se izraža v zatajevanju strokovnih zdrsov, v zatekanju v defenzivno medicino. Seveda pa temeljite prenove ne potrebuje le sistem ugotavljanja ter preprečevanja napak in nepravilnosti, ampak celoten zdravstveni mehanizem, ki se zaradi slabo naoljenega kolesja zatika na vse več koncih.

Sedanji sistem financiranja zdravstvenih programov je preživet, temelji na približkih in izračunih, ki so daleč od patologije slovenstva – in to se morda najbolj boleče kaže v nezadržno daljšajočih se čakalnih dobah, ki že presegajo meje dopustnega in varnega.

Slovenija nujno potrebuje celovito zdravstveno reformo. Zgodi pa se nič. Nič celovitega, nič oprijemljivega, razen občasnih »gasilskih akcij« politike. Vsi pa vemo, da vladne velikopotezne »rešitve« ne bodo vodile v pravo smer, če odločitev za celovite spremembe ne bo skupna, konsenzualna. Neznosna prepričanost sedanje politike v naivnost javnosti je morda razlog za nadaljnje odrekanje pomoči zdravstvu. Čeprav bi to potem spet lahko začelo delati v absolutno dobro bolnikov – brez časovnega, kadrovskega, finančnega, logističnega pritiska, ki onemogoča delovanje v normalnih okoliščinah ter ki krni kakovost in varnost dela. Dela, ki odloča o zdravju in življenju prebivalstva Slovenije.

Ko celo zdravniki sami začno opozarjati, da živimo v okoliščinah, ki generirajo pojavljanje napak in afer v zdravstvu, je to pravi razlog za alarm. In prav to se zdaj dogaja.

Pa se bo v slovenskem prostoru tudi v resnici kaj spremenilo?

Gotovo. Spremembe napoveduje osnutek prenovljenega kodeksa zdravniške etike. Ta pri sumu strokovne napake uvaja novost, ki se dotika zaupnosti. Zdravnik, ki bo postal »predmet« javne obtožbe, bo po novem imel pravico razkriti zasebne podatke o bolniku – tiste, seveda, ki bodo ključni za presojo primera.

Seveda javno razkrivanje takih informacij ni smiselno. Bistveno bolj racionalna bi bila sprememba celotne zakonodaje, tudi tistega dela zakona o zdravniški službi, ki zdaj ukrepanje proti zdravniku, ki je v postopku, omejuje le na začasni ali trajni odvzem licence.

In tu se krog strne. Spet smo pri reformi, ki je ni. Zakaj že?

Res je, da zdravniki dobivajo prenovljeni kodeks etike. A zdi se, da so politiki tisti, ki bi takšen dokument potrebovali veliko bolj urgentno – po skrajšanem postopku, pravzaprav. Potem bi bilo morda odločanje o zdravstvu in posledično tudi o zdravju slovenstva precej lažje – in predvsem bolj modro.