In kaj potem, če nam sodniki dajo prav!
Iz tega krča lahko Slovenijo in Hrvaško reši le izjemna preudarnost in strategija
Odpri galerijo
Razgled na Piranski zaliv s 55 metrov nad morjem. FOTO: Boris Šuligoj
Predpostavimo, da bo Sodišče Evropske unije v Luksemburgu čez dve leti v celoti pritrdilo slovenskim zahtevam glede implementacije arbitražne razsodbe. Kaj se bo zgodilo? Nič. Hrvati so si mejo na morju že zdavnaj postavili (na kopnem jih ne zanima) in zdaj vidimo, da nimajo podpore samo pri največjem slovenskem zetu, ampak tudi pri prvakih evropske komisije. Hrvati igrajo trd, moški »žogobrc«, ki ga Slovenci ne znajo.
Strokovnjakinja za mednarodno pravo Vasilka Sancin je že povedala: Če Hrvaška ne bi spoštovala niti sodbe Sodišča EU, jo lahko Slovenija ponovno toži. Edina druga možnost poleg te je, da Hrvaško potem toži še evropska komisija zaradi nespoštovanja iste sodbe sodišča. In v tem primeru bi ji sodišče morda lahko prisodilo denarno kazen. Takih primerov je bilo zelo malo, ni pa bilo še primera, ko bi komisija sprožila postopek za določitev kazni. Lahko smo prepričani, da se v tem primeru to ne bo zgodilo. Skratka: zakaj v Ljubljani takšno navdušenje nad mnenjem pravne službe evropske komisije? Morda zato, ker se slovenska politika znova ni izkazala za najbolj enotno. Štiri opozicijske stranke so nasprotovale takojšnji vložitvi tožbe, to stališče je podprl celo predsednik države Borut Pahor.
Zato so zadnje novice iz Bruslja o podpori pravne službe evropske komisije o utemeljenosti slovenske tožbe sicer lep obliž na psihične rane vladajoče koalicije. Lahko smo veseli, da je kdo v Bruslju še na naši strani. Ampak samo to in nič več. Je pa dovolj dokazov za to, da evropski politični vrh govori eno, počne pa ravno nasprotno. Zato smo lahko v Sloveniji le še bolj v skrbeh glede hrvaškega vsiljevanja meje.
V tem primeru gre za vrsto očitnih absurdov, ki ne vodijo do dobrih odnosov. Hrvaška ne sprejema kompromisne arbitražne odločitve, raje sama enostransko zasede del tujega morja, ker je to njen prav. To je še huje, kot če bi Slovenija vztrajala pri obvladovanju celotnega zaliva, ker ga je nadzirala in upravljala 25. junija 1991. Imela bi vsaj oporo v zgodovinskem dejstvu. Na kaj se opirajo Hrvati? Da zasedajo več morja, ker se oni ne morejo dogovoriti?
Drugič je položaj absurden zato, ker je arbitraža res bolj v prid Hrvaški. Na kopnem je pridobila več zaselkov s slovenskimi prebivalci. Na morju Sloveniji ni dodelila obljubljenega stika med slovenskim in odprtim morjem. Tretjič je absurden ribiški sporazum (po Sopsu), ki sledi arbitraži, da sme v hrvaškem morju do Vrsarja ribariti 20 slovenskih čolnov in v slovenskem morju 20 hrvaških ribičev. Sporazum je asimetričen in neuresničljiv, ker premore slovensko ribištvo samo še šest čolnov s povlečnimi mrežami, od katerih so morda samo dva ali trije pripravljeni loviti južneje od Savudrije. Ti trije čolni ne morejo uloviti niti tisočinke celotnega hrvaškega ulova rib. Hrvaških 20 ladij bi smelo uloviti 100 ton, torej toliko, kolikor znaša celokupen letni ulov rib vseh slovenskih ribičev.
V tej asimetriji odnosa ena stran sama reže pravico (in ima pri tem celo podporo Bruslja), drugi pa ne uspe implementirati sodnih odločb. Za Slovenijo je jasno, zakaj jo tako skrbi vsak meter majhnega morja. Zakaj je Hrvaški toliko do tega, da je mejna črta kakih 1000 metrov više, kot je določila arbitraža – na to vprašanje zdrav razum nima odgovora. Še posebno če ve, da so slovenski ribiči lani nalovili 128 ton rib, hrvaški pa skoraj 70.000 ton. Hrvaška računica torej nikakor ni naloviti nekaj dodatnih ton rib v spornem zalivu, temveč vse kaj drugega. Sporne meje z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, vpliv na prometno strategijo, vpliv v regiji na splošno in tako naprej. V razmerah, ko tako neslavno propadajo visokoleteča in lepo zveneča evropska načela, Slovenijo lahko rešita samo izjemna preudarnost in strategija, ki bo Hrvaško prepričala, da je Slovenija njena enakopravna sogovornica. Zdaj prav nič ne kaže, da bi bilo tako.
Strokovnjakinja za mednarodno pravo Vasilka Sancin je že povedala: Če Hrvaška ne bi spoštovala niti sodbe Sodišča EU, jo lahko Slovenija ponovno toži. Edina druga možnost poleg te je, da Hrvaško potem toži še evropska komisija zaradi nespoštovanja iste sodbe sodišča. In v tem primeru bi ji sodišče morda lahko prisodilo denarno kazen. Takih primerov je bilo zelo malo, ni pa bilo še primera, ko bi komisija sprožila postopek za določitev kazni. Lahko smo prepričani, da se v tem primeru to ne bo zgodilo. Skratka: zakaj v Ljubljani takšno navdušenje nad mnenjem pravne službe evropske komisije? Morda zato, ker se slovenska politika znova ni izkazala za najbolj enotno. Štiri opozicijske stranke so nasprotovale takojšnji vložitvi tožbe, to stališče je podprl celo predsednik države Borut Pahor.
Zato so zadnje novice iz Bruslja o podpori pravne službe evropske komisije o utemeljenosti slovenske tožbe sicer lep obliž na psihične rane vladajoče koalicije. Lahko smo veseli, da je kdo v Bruslju še na naši strani. Ampak samo to in nič več. Je pa dovolj dokazov za to, da evropski politični vrh govori eno, počne pa ravno nasprotno. Zato smo lahko v Sloveniji le še bolj v skrbeh glede hrvaškega vsiljevanja meje.
V tem primeru gre za vrsto očitnih absurdov, ki ne vodijo do dobrih odnosov. Hrvaška ne sprejema kompromisne arbitražne odločitve, raje sama enostransko zasede del tujega morja, ker je to njen prav. To je še huje, kot če bi Slovenija vztrajala pri obvladovanju celotnega zaliva, ker ga je nadzirala in upravljala 25. junija 1991. Imela bi vsaj oporo v zgodovinskem dejstvu. Na kaj se opirajo Hrvati? Da zasedajo več morja, ker se oni ne morejo dogovoriti?
Drugič je položaj absurden zato, ker je arbitraža res bolj v prid Hrvaški. Na kopnem je pridobila več zaselkov s slovenskimi prebivalci. Na morju Sloveniji ni dodelila obljubljenega stika med slovenskim in odprtim morjem. Tretjič je absurden ribiški sporazum (po Sopsu), ki sledi arbitraži, da sme v hrvaškem morju do Vrsarja ribariti 20 slovenskih čolnov in v slovenskem morju 20 hrvaških ribičev. Sporazum je asimetričen in neuresničljiv, ker premore slovensko ribištvo samo še šest čolnov s povlečnimi mrežami, od katerih so morda samo dva ali trije pripravljeni loviti južneje od Savudrije. Ti trije čolni ne morejo uloviti niti tisočinke celotnega hrvaškega ulova rib. Hrvaških 20 ladij bi smelo uloviti 100 ton, torej toliko, kolikor znaša celokupen letni ulov rib vseh slovenskih ribičev.
V tej asimetriji odnosa ena stran sama reže pravico (in ima pri tem celo podporo Bruslja), drugi pa ne uspe implementirati sodnih odločb. Za Slovenijo je jasno, zakaj jo tako skrbi vsak meter majhnega morja. Zakaj je Hrvaški toliko do tega, da je mejna črta kakih 1000 metrov više, kot je določila arbitraža – na to vprašanje zdrav razum nima odgovora. Še posebno če ve, da so slovenski ribiči lani nalovili 128 ton rib, hrvaški pa skoraj 70.000 ton. Hrvaška računica torej nikakor ni naloviti nekaj dodatnih ton rib v spornem zalivu, temveč vse kaj drugega. Sporne meje z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, vpliv na prometno strategijo, vpliv v regiji na splošno in tako naprej. V razmerah, ko tako neslavno propadajo visokoleteča in lepo zveneča evropska načela, Slovenijo lahko rešita samo izjemna preudarnost in strategija, ki bo Hrvaško prepričala, da je Slovenija njena enakopravna sogovornica. Zdaj prav nič ne kaže, da bi bilo tako.
