Informiranje iz varne sobe

V Ljubljani naj bi še to pomlad odprli varno sobo za injeciranje drog. Društva, ki se ukvarjajo z zmanjševanjem škode zaradi uporabe drog, si že več kot desetletje prizadevajo za ureditev takega prostora. Velika večina laikov se ob omembi tega, da bi država ali kaka lokalna skupnost financirala, po možnosti pa še priskrbela prostor za to, da se nekomu omogoča uporaba droge, odzvala najmanj z začudenjem, običajno pa z odločnim odklanjanjem.

Tisti, ki se ukvarjajo z uporabniki drog, se tega zavedajo, zato poskušajo prepričati z argumenti, predvsem o koristi take varne sobe za lokalno skupnost in javno zdravje občanov. Z izkušnjami iz tujine utemeljujejo, da bi tak prostor uporabo drog skril pred očmi javnosti in precej zmanjšal problem odvrženih igel, ki so lahko tudi okužene, v parkih, po grmovjih ali zapuščenih hišah. Predlog razlagajo tudi z javnofinančnega vidika: pol leta zdravljenja enega samega okuženega človeka s hepatitisom C stane toliko, kolikor je vrednost enoletnega financiranja takšne varne sobe. Torej bi bila, če bi na tak način preprečili eno tako okužba, grobo rečeno, »investicija«, vsaj kar se tiče zdravstvene blagajne, upravičena.

Gotovo nikogar ne preseneča, da ima društvo Stigma, ki se je projekta lotilo, težave pri iskanju lokacije za ureditev varne sobe. Tudi mnogi, ki sami sebe uvrščajo med strpne do različnih vrst drugačnosti, bolj ali manj odkrito izražajo zadržke do tega, da bi tak center zaživel v bližini njihovega doma. Prav zato nevladne organizacije poudarjajo, da je tovrstne institucije treba urejati tam, kjer je problem, tam, kjer imajo težave zaradi odvrženih igel, da lokalna skupnost lahko prepozna koristi takšne varne sobe. Zavedajo se, da je ustreznost komuniciranja z javnostjo ključna.

Zdi se, da se tega precej manj zavedajo na ministrstvu za zdravje. Pilotni projekt vzpostavitve programa varne sobe za injeciranje drog so za sofinanciranje izbrali na javnem razpisu. Začetek razvoja tega programa je omenjen v nacionalnem programu in akcijskem načrtu na področju drog. Zanj so namenili 42.500 evrov. Pogodbo z društvom Stigma so podpisali septembra lani. Po več kot šestih mesecih od takrat so se odločili, da bodo preverili tudi etične dimenzije projekta. Za to je pristojna Komisija RS za medicinsko etiko.

Vprašanja, ki se postavljajo, so – zakaj so se šele zdaj odločili za preverjanje etičnosti in ne preden je ministrstvo projekt odobrilo? Ali obstajajo konkretni pomisleki? Kakšni? Kakšno odločitev lahko sprejme komisija? Kako to lahko vpliva na izvedbo projekta? Za pojasnila smo vprašali ministrstvo za zdravje, vendar nam niso odgovorili. Pa bi bilo pri takih temah, pri katerih je mogoče pričakovati, da bo javnost, posebno pa lokalna skupnost, ki se je to neposredno zadeva, vznemerjena, smiselno, da bi komunicirali. To področje je družbeno občutljivo. Rezultate tega, kakšne učinke ima neinformiranje ali pomanjkljivo informiranje, ko gre za marginalizirane skupine, lahko vidijo tako rekoč vsak dan.