Inštruktorji iz Zagreba

Lisice so nadeli skoraj celotnemu vodilnemu kadru v paradržavnih podjetjih, v strahu pred neprijetnim trkanjem na vrata je več pomembnih politikov na oblasti, lov na domače vojne zločince se je končal z obsodbo Branimirja Glavaša in po dolgih 19 letih z aretacijo krvoločnega Tomislava Merčepa, obsojena sta bila dva nekdanja ministra in pred vrati zagrebškega zapora Remetinec je nekdanji premier Ivo Sanader. Za vsako pravno državo sanjska slika in zgodovinska statistika.

Za trenutek pustimo ob strani neprijetna dejstva – da državno tožilstvo še danes vodi človek, ki je v strahu pred mogočnim premierom mižal, miroval in molčal, da HDZ nadaljuje kadrovanje v nadzornih ustanovah po načelu »pomembno je le, da je naš«, in da policija, s tožilstvom in sodnim aparatom, potrebuje organizacijski in reformni cunami ter neodvisnost od vladajoče stranke. Tudi zato, ker obstaja neformalni pritisk nanje, naj preganjajo Iva Sanaderja & Co. (torej le tiste, ki se jim je stranka odpovedala ali nimajo več nikakršnega vpliva), HDZ pa pustijo pri miru. Vse to so dejstva.

Toda ne glede na vse našteto naša soseda v neroden položaj spravlja države v regiji. Tudi Slovenijo, kjer se razen obsodbe nepomembnega poslanca čuti kronično pomanjkanje te hrvaške sanjske slike in zgodovinske statistike. Sabor je policiji in tožilstvu do te mere razprl krila, da lahko učinkovito preganja najhujše oblike korupcije in gospodarskega kriminala. Denimo z odličnim orožjem iz kazenske zakonodaje, ki daje možnost »odpustnice« tistim z lisicami na rokah, ki zapojejo in za zapahe spravijo večje ribe od sebe ali s pričanjem razkrijejo kriminal precej večjih razsežnosti od tistih, za kakršne so osumljeni ali obtoženi sami. Za takšno pričanje se jih lahko nagradi s številnimi ugodnostmi v postopku, zato so spregovorili skoraj vsi Sanaderjevi »podizvajalci«.

Glede na to, da je sodišče v zadnjih urah blokiralo vse premoženje ožje Sanaderjeve družine, bodo preiskovalci kmalu imeli v rokah še zakon o odvzemu premoženjske koristi, ustvarjene s kaznivim dejanjem. Sodišča bodo namreč po razglasitvi krivde ocenila protizakonito pridobljeno korist, ki bo brez večjih težav, torej hitro in enostavno, postala državna last. Hrvaška, čeprav prestreljena s korupcijo in državnim kriminalom, sramežljivo postaja zgled, da se da z učinkovitim in kreativnim delovanjem za rešetke ter ob premoženje spraviti kriminalce in druge lumpe z najvišjih državnih, uradniških in političnih položajev. Nekdanjih ali sedanjih.

Še enkrat: če odpišemo vso katastrofo v hrvaškem sodnem, tožilskem, policijskem in nadzornem sektorju, ki se z velikimi težavami, ki mu jih še naprej povzroča oblast, poskuša spraviti na noge, so zadnji meseci hrvaškega vsesplošnega obračuna več kakor neprijetni za sile teme. A ne le zanje, temveč tudi za soseščino. Ta ima, vsaj kar zadeva našo državo, v nebo vpijoči deficit pri učinkovitem zatiranju politične korupcije in organiziranega gospodarskega kriminala. V Sloveniji se zato zdi, da bi v večini velikih primerov krvavo potrebovala inštruktorje iz Zagreba. Kdo bi si – v naši pogosti vzvišenosti do sosedov – mislil, da bi, vsaj kar zadeva hitro in učinkovito doseganje pravice, lahko bila Hrvaška za nas dragocen zgled?