Inventura

Zakaj je predsednik vlade Miro Cerar sprejel igro licitiranja o možni rekonstrukciji vlade sredi decembra lani, ko pozivov iz opozicije ni v kali zatrl z zanikanjem, ni jasno. Tudi vse informacije, ki so prihajale iz vladnih in koalicijskih krogov, so pritrjevale ocenam, da je za rekonstrukcijo vlade zelo malo možnosti. Na koncu se je špekuliranje o možnih menjavah zreduciralo na poročanje o dosežkih posameznih ministrov, kar pa sicer sodi na koncu nekega obdobja, in to konec leta vsekakor je, v obvezen opis nalog vsakega ministra. Prav vsak predsednik vlade si je v tem času tudi vzel čas za inventuro.

Razlogov za Cerarjevo oceno, da »hujših sankcij« za ministre ne bo, je več. Vsaka zamenjava ministra povzroči velik nemir v političnem prostoru. Spomnimo se zamenjave ministra za obrambo Janka Vebra, ki je koalicijo privedel na rob obstoja. Če Cerar morda že razmišlja o zamenjavah, se verjetno spopada z vprašanjem, kdo bi lahko bili novi ministri. Glede na ugled politike v Sloveniji lahko domnevamo, da bi imel velike težave z iskanjem kandidatov, ki bi bili dovolj ugledni, usposobljeni in moralno-etično čisti, da bi se spustili po toboganu negotove slovenske politike. Cerar se verjetno tudi zaveda, da se je njegova ekipa po 16-mesečnih pripravah od prevzema oblasti znašla pred ključnim dveletnim obdobjem, ko se bo morala izkazati z ukrepi, reformami in trdim delom. Vsaka zamenjava na vrhu posameznega resorja bi pomenila zastoj in izgubo časa. V politiki je sicer težko napovedovati razvoj dogodkov, a da se bo Cerar odločil za rekonstrukcijo vlade, ni nobenega dvoma. Prav vsi slovenski premieri so si z njo na koncu reševali kožo oziroma mandat. Razlika je le v tem, da so bili eni prisiljeni v rekonstrukcijo, drugi so z njo prehitevali tok dogodkov.