V nadaljevanju preberite:

Teza o tako imenovani postpolitični oziroma postideološki družbi, ki je bila za kratek čas dokaj popularna v 90. letih prejšnjega stoletja, se je izrodila v nenavadno oziroma kar absurdno sintezo skoraj popolnega umanjkanja stvarne politične efektivnosti na eni in gromoglasnega kričavega aktivizma na drugi strani. Zdaj štejejo le še decibeli glasnosti zmerjanja ter inventivnost pri izbiranju udarnega besednjaka, s katerim se nasprotnika ne poskuša samo diskvalificirati, ampak tudi demonizirati kot ultimativno politično zlo.