Iskanje dobitne kombinacije

Kakšno Evropo si želimo? Tudi naših osem dobro plačanih politikov bo pri tem imelo besedo.
Fotografija: Volitve v evropski parlament bodo 26. maja. FOTO: Vincent Kessler/Reuters
Odpri galerijo
Volitve v evropski parlament bodo 26. maja. FOTO: Vincent Kessler/Reuters

Volitve v evropski parlament, edini organ Evropske unije, ki je izvoljen na splošnih demokratičnih volitvah, imajo svoje specifike. Čeprav se morda zdi, da se slovenski kandidati borijo za nepomembnih osem mest v 705-članskem parlamentu, da gre le za prestižen boj za dobro plačane funkcije, se je z zgodovinskega vidika vloga evropskega parlamenta ves čas krepila in tudi za naše stranke so vse pomembnejše vezi z evropskimi centralami in institucijami.

V času neznanega načina in izida brexita ter vse večjega zavračanja skupnih evropskih vrednot in poskusov spodkopavanja projekta združene Evrope bo v evropskem parlamentu štel vsak glas. Tudi slovenski. Ali bodo ti glasovi naklonjeni Macronovi revitalizaciji Unije, širjenju obrambnih sposobnosti EU, kot nakazuje Merklova, ali pa bodo šli v smer izolacionistične politike, ki bo namesto rešitev problemov iskala izgovore za skrivanje za plankami, bo odvisno od volivcev.

Še pred nekaj tedni je kazalo, da bi skupni nastop (liberalnih) strank LMŠ, SMC in SAB, ki so člani evropske skupine Alde, prinesel zmago jedru koalicijskih strank. Košarica predsednika vlade Marjana Šarca skupnemu nastopu je nakazovala, da gre LMŠ na krilih javnomnenjskih anket sama po zmago in tri evropske poslance. Tako bi si utrdila primat v koaliciji in se postavila kot resna protiutež opozicijski SDS. Čeprav Šarec nikoli ni obljubljal zvenečih imen na listi za evropske volitve, bi vseeno pričakovali močnejši nabor imen, kakršen je zdaj z Ireno Jovovo na čelu. Zmaga in unovčenje pozitivnega razpoloženja v družbi za LMŠ ni več samoumevno, če ne celo nedosegljivo. Tudi Šarčeva izjava, da je »to tako kot poslati skladbo na Eurosong – težko veš, kaj je zmagovalna formula«, deluje apologetsko in tudi neresno, če jo postavimo ob bok njegovemu zavedanju, da je celotna EU na težki preizkušnji.

Po košaricah Violete Bulc in Janeza Potočnika, madežu z maketo drugega tira in predvsem spoznanju, da bi tudi s skupno listo SMC in SAB težko računala na evroposlanca, je liberalni blok dodatno oslabljen.

Po imenih pa ima precej prepoznavno listo SD, s Tanjo Fajon, Dominiko Švarc Pipan in Milanom Brglezom. Njihova glavna težava je padajoč rating stranke, slab rezultat pa bi menda lahko odnesel predsednika Dejana Židana. Kar veliko glasov, verjetno dovolj za ponovno izvolitev, lahko tako njim kot Levici odnese Igor Šoltes, posebno v primeru, če se bo povezal z Desusom.

Zanimivo igro igrajo v Levici, ki si lahko obeta enega poslanca, kjer je bilo najprej nekaj hude krvi med Violeto Tomić in Luko Mesecem, kdo bo nosilec liste. Vsi dvomi so bili odpravljeni, ko je Tomićeva postala vodilna kandidatka (»spitzenkandidatka«) evropske levice. Ker pa so na teh volitvah pogosto izvoljeni kandidati s preferenčnimi glasovi, je pomenljiva Meščeva uvrstitev na osmo mesto. S tega mesta je bil leta 2004 v EP izvoljen Borut Pahor.

Podobno bo udejstvovanje na terenu vplivalo na izid v NSi, kjer so trikratnega evropskega poslanca Lojzeta Peterleta postavili šele na tretje mesto, na repu liste pa naj bi po nekaterih informacijah kandidiral nekdanji minister v vladi Janeza Janše Žiga Turk.

Z ne najbolj posrečenimi manevri predvsem liberalnih strank so se odprla vrata, da ponovno najboljši rezultat na volitvah doseže SDS. Veliko bo odvisno tudi od sestave njihove liste, ki jo še vedno skrbno skrivajo, a v vsakem primeru lahko računajo na zvesto bazo volivcev. Jasno pa je, da kadar imajo sredinske stranke organizacijske, kadrovske ali finančne težave, na svoj račun pridejo bolj profilirane, nišne in ekstremne stranke oziroma smeri.

In tu smo spet pri vprašanju, kakšno Evropo si želimo. In da, tudi naših osem dobro plačanih politikov bo pri tem imelo besedo.

Preberite še: