Iskanje najdražjega kosila
V vojaške nakupe se ni dobro podajati brez premisleka, predvsem pa ni dobro od kogarkoli jemati brezplačno.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Čeprav je odstopu Slovenije od nakupa nemških oklepnikov botrovala previdnost po preteklih slabih izkušnjah, ga lahko podpremo kot poskus v rokah obdržati še zadnji žeton kredibilnosti pred domačo javnostjo. Ministrstvo za obrambo je v vrsti nenavadnih orožarskih poslov do zdaj zapravilo že preveč teh žetonov.
Trditi, da vojske pri nas ne potrebujemo, je v sedanjih razmerah precej drzno. V naši soseščini se Bosna in Hercegovina utaplja v vsesplošni brezperspektivnosti in politični nestabilnosti, tudi retorika med Srbijo in Kosovom se skoraj iz dneva v dan bolj zaostruje.
V takšnih razmerah se oboroževanje vodilnih vojska zahodnega Balkana, hrvaške in srbske, zdi bolj nekakšen refleks kot resno premišljen posel. Državama, ki jima na tisoče mladih vsak mesec uide s trebuhom za kruhom na razviti Zahod, kot po tekočem traku objavljata novice o novih naročilih oklepnikov, brezpilotnih letalnikov, raketnih sistemov, patruljnih ladij in podobne opreme.
Ker nimata denarja, se obe sili pri svojem opremljanju radi zanašata na donacije zaveznikov. Hrvati na ameriške donacije, Srbi na ruske.
Upokojeni general srbskega vojnega letalstva Blagoje Grahovac je v pogovoru za Sobotno prilogo konec januarja to poimenoval s pravim izrazom: beraška miselnost. Pri tem je vsem, ki se bojijo vojne v regiji, sporočil: »Ne bojte se vojne. Vojne ne bo ... Od vseh nakupov orožja imajo veliko koristi proizvajalci in posredniki, za provizije gre. Kar pa zadeva operativno vrednost tega orožja, je ta enaka vrednosti kupa železja na deponiji.«
K temu lahko dodamo le, da je najdražje kosilo tisto, ki ga ni treba plačati. Za Slovenijo je bolje, da se v vojaške investicije ne podaja brez premisleka, predvsem pa, da ničesar od nikogar ne jemlje brezplačno.
Trditi, da vojske pri nas ne potrebujemo, je v sedanjih razmerah precej drzno. V naši soseščini se Bosna in Hercegovina utaplja v vsesplošni brezperspektivnosti in politični nestabilnosti, tudi retorika med Srbijo in Kosovom se skoraj iz dneva v dan bolj zaostruje.
V takšnih razmerah se oboroževanje vodilnih vojska zahodnega Balkana, hrvaške in srbske, zdi bolj nekakšen refleks kot resno premišljen posel. Državama, ki jima na tisoče mladih vsak mesec uide s trebuhom za kruhom na razviti Zahod, kot po tekočem traku objavljata novice o novih naročilih oklepnikov, brezpilotnih letalnikov, raketnih sistemov, patruljnih ladij in podobne opreme.
Ker nimata denarja, se obe sili pri svojem opremljanju radi zanašata na donacije zaveznikov. Hrvati na ameriške donacije, Srbi na ruske.
Upokojeni general srbskega vojnega letalstva Blagoje Grahovac je v pogovoru za Sobotno prilogo konec januarja to poimenoval s pravim izrazom: beraška miselnost. Pri tem je vsem, ki se bojijo vojne v regiji, sporočil: »Ne bojte se vojne. Vojne ne bo ... Od vseh nakupov orožja imajo veliko koristi proizvajalci in posredniki, za provizije gre. Kar pa zadeva operativno vrednost tega orožja, je ta enaka vrednosti kupa železja na deponiji.«
K temu lahko dodamo le, da je najdražje kosilo tisto, ki ga ni treba plačati. Za Slovenijo je bolje, da se v vojaške investicije ne podaja brez premisleka, predvsem pa, da ničesar od nikogar ne jemlje brezplačno.
