
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Sme zavezništvo po novi lizbonski strategiji zdaj uporabiti 5. člen in z vsem svojim »železjem« kolektivno sesuti Jemen, če bi se jutri sredi Bruslja razstrelil z eksplozivom opasan jemenski oboževalec Alaha? Sme bombardirati kandidatko Ukrajino, če bi s pripiranjem plinskih pip to zimo spet ogrozila »energetsko varnost« članic, napasti Somalijo, ker njeni pirati ogrožajo »transportne poti«, ali napovedati vojno Indiji, če bi kakšen indijski heker vdrl v Natov računalniški sistem?
Je to posodobitev in ali nista vojni v Afganistanu in Iraku, ki sta se začeli z zelo podobnima povodoma, dovolj jasno pokazali, da tovrstne vloge svetovnega policaja ne more igrati?
Da ne bo pomote. Klasična oborožena varnost je v teh turbulentnih časih seveda še vedno potrebna. In Nato jo zagotavlja. Pri tem se ne kaže slepiti. Kar spomnimo se, kako je čez noč izbruhnila gruzinsko-ruska vojna. Toda če hoče Nato kot obrambno zavezništvo najbolj razvitega in najbolj naprednega sveta res postati tisto, kar z »zgodovinskim« vrhom v Lizboni obljublja, bo moral svoje koncepte varnosti prej ali slej postaviti na veliko širše in zares povsem nove temelje. Na tako spremenjene in na glavo obrnjene, da od starega Nata, razen imena – pa še to ne bo več ustrezalo – ne bo ostalo tako rekoč nič.
Lizbonski korak bi bil v tem primeru lahko tisti prvi, z veliko zamudo izvedeni zasuk v to novo smer, ki jo že dolgo terja s povsem novimi grožnjami soočeni svet. Ne kaže pa seveda kar tako odmisliti tudi možnosti, da vojaki ne razmišljajo kot politiki in filozofi in da se pod krinko sprememb zgolj pripravljajo na obračun s tisto velikanko, s katero za zdaj še vsi trgujejo, a se je vsi po vrsti bojijo. V tem primeru pa bi se stara zgodba, le da z novimi igralci in na še višji ravni, lahko kaj hitro ponovila.
Komentarji