Iz ekscesa v ekstrem

Ni dobro, če se na nekatere institucije javnost (tudi politična in strokovna) spomni le takrat, ko se zgodijo ekscesni primeri. Med takšne zagotovo spada državno pravobranilstvo. Če se ne bi v tem letu zgodila primera Bembič in Infohip, ki davkoplačevalce bremenita za dobrih 12 milijonov evrov, bi njegova prepoznavnost še vedno ostala na obrobju. Čeprav je to ustanova, ki med drugim predstavlja odvetnika države v sporih pred domačimi in tujimi sodišči, v njih pa se lahko na nasprotni strani znajde vsak izmed nas.

Prav iz teh primerov - seveda tudi povsem legitimno - pravosodni minister bolj ali manj črpa argumente, zakaj je reforma državnega pravobranilstva nujna. Zato ker gre za sistem, ki je očitno samozadosten, ki nima vzpostavljenih nadzornih mehanizmov in ker v njem delajo ljudje, ki so dobili funkcionarski status, ne da bi bili podvrženi posebnim strokovnim presojam. In ker je država izpostavljena tožbam, katerih vrednost znaša milijardo evrov, potem je ministru, kot je videti, jasno, da je treba nekaj spremeniti.

Državni pravobranilci se ne strinjajo z nobenim od Klemenčičevih razlogov za reformne korake. In težko bi rekli, da povsem neutemeljeno. Njihova bojazen, da bodo postali povsem odvisni od izvršne oblasti, ki jim je že doslej zaradi vezanosti na njihova včasih povsem nerazumna usmeritvena navodila velikokrat grenila življenje, je upravičena. Če temu dodamo tudi njihovo predvideno statusno podreditev politiki, potem skrb res ni odveč. Toda ne zgolj v smislu, kaj za pravobranilce pomeni izguba funkcionarskega položaja - razen plače, seveda.

Da ni dobro, da se nove zakonodajne rešitve napajajo iz konkretnih slabih primerov, je že večkrat preverjeno dejstvo. Prav tako je jasno, da je treba sistem, ki se ni spreminjal od leta 1997, preveriti in analizirati, na kateri točki je odpovedal, kje se je pokazal za dobrega, kje za slabega, nato pa se odločiti, kako naprej. In prav te presoje nobena od strani ni opravila. Oziroma jo je vsaka s svojega zornega kota.

Pravobranilstvo varuje javni interes. Ali se ta vedno »pokriva« z državnim, ni mogoče oceniti vnaprej. Izhajati je treba od primera do primera. In kritikom Klemenčičeve reforme se najbolj sporno zdi prav to: ali si država za zastopanje svojih finančnih in lastninskopravnih interesov želi zastopnika, ki bo zvesto sledil zgolj njenim navodilom? Tudi takrat, ko se niti ministrstva in drugi državni organi med seboj ne morejo dogovoriti, kaj je v njihovem, kaj šele javnem interesu? Ali pa želijo samostojnega in operativnega odločevalca, ki bo državi kdaj pa kdaj nastavil tudi ogledalo?

Konceptualno so razhajanja med ministrstvom in pravobranilstvom tako velika, da ni videti točke, na kateri bi se lahko uskladila. Tudi napovedi, da je koalicija dala soglasje za nov zakon o državnem odvetništvu, ki bo nadomestil zakon o državnem pravobranilstvu, je treba jemati z rezervo. Klemenčič ve, da ima še vedno največ odporov v stranki, v kvoto katere spada.