Iz Kopra v Ljubljano lažje kot v Rim
Zakaj ostaja ena temeljnih svoboščin EU - prost pretok ljudi oziroma delovne sile - bolj ali manj mrtva črka na papirju
Odpri galerijo
Foto Matej Družnik
Prosti pretok oseb je – poleg prostega pretoka blaga, kapitala in storitev – ena od štirih temeljnih svoboščin na notranjem trgu EU in eden glavnih postulatov rimske pogodbe iz leta 1957, s katero je bila ustanovljena evropska gospodarska skupnost, predhodnica sedanje EU. Načelo prostega gibanja oseb naj bi prineslo zmanjšanje administrativnih ovir, s katerim bi se državljani držav članic EU in njihovi družinski člani ne glede na državljanstvo prosto gibali med državami članicami. Torej prosto živeli, delali, študirali ali se upokojili. A podatki kažejo, da mobilnost (še) ni zaživela, saj delovno migrira le pol odstotka evropskega delovno aktivnega prebivalstva. Izstop Velike Britanije, države, ki je poleg Nemčije glavni cilj migrantov znotraj Evrope, bo dodatno zaviral že zdaj omejeno mobilnost evropske celine.
Odgovor na vprašanje, zakaj takšna počasnost pri praktični uporabi svoboščine prostega pretoka dela, je preprost. Glavni vzrok je ob različnosti evropskih jezikov predvsem birokracija (težave pri priznavanju kvalifikacij oziroma strokovnih znanj pa tudi težave pri prenosljivosti pokojninskih pravic). Selitev iz Ljubljane v London, iz Rima v Berlin ali iz Milana v Pariz prinaša večje težave kot selitev iz Kopra v Ljubljano, iz Milana v Rim ali iz Berlina v Frankfurt. Na ravni EU ni enotne politike na področju enotnega urejanja administrativnih ovir za prosti pretok, ampak je to področje urejeno z bilateralnimi sporazumi.
Razen s Hrvaško ima Slovenija prek njih z vsemi drugimi državami članicami tudi v praksi uveljavljeno pravico do prostega pretoka delavcev. To pomeni, da so državljani drugih držav članic in njihovi ožji družinski člani na slovenskem trgu dela izenačeni s slovenskimi državljani (velja seveda tudi obratno) ter se lahko zaposlijo in samozaposlijo brez delovnih dovoljenj.
V Slovenijo – statistika ne beleži vzroka selitve, zato so v številke vključeni tudi drugi, ne le delovni migranti – se je iz držav EU leta 2017 priselilo 5192 ljudi, največ Hrvatov in Bolgarov, odšlo jih je dvakrat več. Iz tretjih držav, torej držav, ki niso članice EU, v Slovenijo prihaja največ ljudi iz BiH, s katerimi si na trgu ob pomanjkanju delovne sile dodatno pomagajo predvsem v gradbeništvu, proizvodnji, turizmu in prevozništvu. Na vprašanje, zakaj pri teh delovnih migracijah jezik ni ovira, tisti, ki se ukvarjajo s storitvami pomoči pri pridobivanju delovnih dovoljenj, odgovarjajo, da gre za poklice, pri katerih znanje slovenskega jezika ni pomembno. Vlada oziroma pristojno ministrstvo pa sicer že napoveduje ukrepe za večjo integracijo tujcev na slovenskem trgu dela, za katere naj bi v prihodnje zahtevali vsaj osnovno znanje slovenskega jezika.
Pred vrati so evropske volitve, ki bodo po prvih volitvah v parlament EU najpomembnejše do zdaj. Evropa je namreč trenutno na pomembnem razpotju. Bo parlament EU ostal proevropski ali ne? Bodo EU dodatno načele vse močnejše populistične stranke? Tokratne volitve bodo nagnile tehtnico in določile smer prihodnjega razvoja EU, bodisi v smer večje in močnejše povezanosti bodisi v smer manjše, šibkejše EU, v kateri bodo pod vprašajem lahko tudi njeni temeljni postulati. Med njimi tudi prosti pretok ljudi oziroma delovne sile.
PREBERITE ŠE: Prost pretok oseb: Temeljna svoboščina EU ni zaživela.
Odgovor na vprašanje, zakaj takšna počasnost pri praktični uporabi svoboščine prostega pretoka dela, je preprost. Glavni vzrok je ob različnosti evropskih jezikov predvsem birokracija (težave pri priznavanju kvalifikacij oziroma strokovnih znanj pa tudi težave pri prenosljivosti pokojninskih pravic). Selitev iz Ljubljane v London, iz Rima v Berlin ali iz Milana v Pariz prinaša večje težave kot selitev iz Kopra v Ljubljano, iz Milana v Rim ali iz Berlina v Frankfurt. Na ravni EU ni enotne politike na področju enotnega urejanja administrativnih ovir za prosti pretok, ampak je to področje urejeno z bilateralnimi sporazumi.
Razen s Hrvaško ima Slovenija prek njih z vsemi drugimi državami članicami tudi v praksi uveljavljeno pravico do prostega pretoka delavcev. To pomeni, da so državljani drugih držav članic in njihovi ožji družinski člani na slovenskem trgu dela izenačeni s slovenskimi državljani (velja seveda tudi obratno) ter se lahko zaposlijo in samozaposlijo brez delovnih dovoljenj.
V Slovenijo – statistika ne beleži vzroka selitve, zato so v številke vključeni tudi drugi, ne le delovni migranti – se je iz držav EU leta 2017 priselilo 5192 ljudi, največ Hrvatov in Bolgarov, odšlo jih je dvakrat več. Iz tretjih držav, torej držav, ki niso članice EU, v Slovenijo prihaja največ ljudi iz BiH, s katerimi si na trgu ob pomanjkanju delovne sile dodatno pomagajo predvsem v gradbeništvu, proizvodnji, turizmu in prevozništvu. Na vprašanje, zakaj pri teh delovnih migracijah jezik ni ovira, tisti, ki se ukvarjajo s storitvami pomoči pri pridobivanju delovnih dovoljenj, odgovarjajo, da gre za poklice, pri katerih znanje slovenskega jezika ni pomembno. Vlada oziroma pristojno ministrstvo pa sicer že napoveduje ukrepe za večjo integracijo tujcev na slovenskem trgu dela, za katere naj bi v prihodnje zahtevali vsaj osnovno znanje slovenskega jezika.
Pred vrati so evropske volitve, ki bodo po prvih volitvah v parlament EU najpomembnejše do zdaj. Evropa je namreč trenutno na pomembnem razpotju. Bo parlament EU ostal proevropski ali ne? Bodo EU dodatno načele vse močnejše populistične stranke? Tokratne volitve bodo nagnile tehtnico in določile smer prihodnjega razvoja EU, bodisi v smer večje in močnejše povezanosti bodisi v smer manjše, šibkejše EU, v kateri bodo pod vprašajem lahko tudi njeni temeljni postulati. Med njimi tudi prosti pretok ljudi oziroma delovne sile.
