Iz Ljubljane v Trst 161 let po Francu Jožefu

Vlak se iz Ljubljane v Trst pripelje samo pol ure hitreje kot pred sto leti.
Objavljeno
12. september 2018 10.00
Posodobljeno
12. september 2018 14.49
Vlak Ljubljana Trst Ljubljana Slovenija Foto Roman ŠŠipić/delo
Evropska komisarka za promet Violeta Bulc se je v nedeljo vpisala med zaslužne, ki so pripomogli, da so po sedmih letih spet vzpostavili potniško vlakovno povezavo med Ljubljano, Trstom in njegovim letališčem. Hkrati je Tržačanom za prihodnje leto obljubila povezavo med Dunajem in Trstom. Dosežek pa tak! To je storila dober mesec in 161 let po tem, ko se je z Dunaja v Trst z vlakom že pripeljal Franc Jožef. In se hkrati podpisala pod dosežek, s katerim je Ljubljana po železnici bolj povezana s tržaškim kot lastnim letališčem.

Železničarji iz obeh držav so bili v nedeljo presenečeni: že prvi vlak, ki je zjutraj odpeljal iz Trsta v Ljubljano, je bil poln. Potniškemu vlaku med Ljubljano in Trstom že na začetku dobro kaže. Kljub dolgi železniški blokadi, za katero so »zaslužni« odgovorni iz Berlusconijeve vlade leta 2011. In kljub počasnosti vlaka, ki pa ponuja druge prednosti (udobje, varnost, manjši vpliv na okolje, možnost dela z računalnikom, brezskrbnost glede parkiranja ...). Italijani so ukinili Casanovo leta 2008 in zadnji vlak za Budimpešto, čeprav potnikov ni manjkalo.

Nekdanjih krivcev za ukinitev proge nihče ne kliče na odgovornost. Tržaško časopisje raje hvali deželno vlado, da je znala iz evropskega projekta Crossmoby za to progo pridobiti kar štiri milijone evrov subvencij.

Ob pridobitvi starega novega vlaka je tudi vsaj nekaj meric pelina. Kakšno »železniško Ameriko« odkriva evropska komisarka, če obljublja nekaj, kar se je zgodilo že v infrastrukturni »prazgodovini«. Vlak se iz Ljubljane v Trst pripelje samo pol ure hitreje kot pred sto leti. Vozil bi 160 kilometrov na uro, a mu proga tega ne omogoča. V času »trdega jugoslovanskega komunizma« je na slavni progi Orient Expressa med Ljubljano in Trstom na dan peljalo po 14 potniških vlakov. Ko so evropske meje padle, so njihovo vlogo prevzele meje v glavah.

Vlak se iz Ljubljane v Trst pripelje samo pol ure hitreje kot pred sto leti. Vozil bi 160 kilometrov na uro, a za to ni pogojev.


V Ljubljani nismo dobili odgovora, kako so iznajdljivi zahodni sosedje v evropski blagajni znali izbrskati več milijonov subvencij za progo. Vozovnica za pot do Trsta stane le osem evrov, medtem ko do lastnega morja stane 11,36 evra. Kako je mogoče, da do Trsta vozita dva vlaka na dan, v Koper eden, več drugih vozi le do Divače. Novinarji so v komisarko vrtali, zakaj dobi hrvaški most na Pelješac neprimerno večji odstotek evropske pomoči kot slovenski najbolj strateški infrastrukturni projekt. Lahko bi jo tudi vprašali, kdaj bo več neposrednih vlakovnih povezav s Koprom ali kdaj bo vozil vlak iz Ljubljane do Brnika, kdaj bodo hitreje pognali projekt drugi tir. A komisarji imajo vedno odgovor, četudi prinesen na lisičjem repu.
Če bi namreč našli krivce, zakaj je bilo pred sedmimi leti kljub vsem političnim puhlicam o razvoju in povezovanju treba ukiniti logično infrastrukturno pot, bi najbrž dobili tudi pojasnilo, zakaj vsaj desetletje zavlačevanj z drugim tirom. Ob njegovem odprtju bodo prav vsi, ki bodo takrat rezali trak, spet zelo pomembni in pametni.