Iz oči v oči z boginjo svobode
Nasilje se kot rešitev vedno vsili takrat, ko zmanjka kreativnih idej za dialog.
Odpri galerijo
Mao je pokazal, kako nevarna je lahko demokracija na ulici. KARIKATURA: Marko Kočevar
Sociologi pogosto pravijo, da ima vsak človek potrebo po tem, da v nekaj verjame in da vsaka družba potrebuje religijo. Tega ne vem. Vsekakor pa je res, da si vsak človek želi svobodo in da se je vsaka družba – vsaj v določenem trenutku – zanjo pripravljena bojevati.
O tem je govorila bela boginja svobode, ki je ponosno stala na Trgu nebeškega miru iz oči v oči z voditeljem Mao Zedongom. In tako kot je na njegov poziv sredi šestdesetih let na milijone mladih prišlo na Trg nebeškega miru ter se vestno podalo v veliko kulturno revolucijo, tako je bilo tudi v tisti burni pomladi pred tremi desetletji na ulicah Pekinga spet milijon študentov in drugih državljanov, ki so zahtevali – svobodo. Imeli so potrebo po tem, da bi svobodno gledali, kako se spreminja svet, da bi po svoji volji govorili, kakšna naj bi bila njihova družba, in bili enakopravni ustvarjalci tega novega pogumnega obdobja.
A kaj početi s svobodo? Kako jo spremeniti v sistem? S čim določiti njene meje in kako jo spraviti v ravnotežje z odgovornostjo?
Tragedija s Trga nebeškega miru je prav v tem, da tega niso vedeli ne študenti ne državni voditelji. Nasilje se kot rešitev vedno vsili, ko zmanjka kreativnih idej za dialog. To smo nedolgo po pokolu na pekinškem trgu izkusili tudi mi v Evropi, in to na istem zgodovinskem razpotju, s katerega smo se mi napotili v nasprotno smer.
»Ko se človek odloči, da ne bo verjel v Boga,« je govoril G. K Chesterton, »to ne pomeni, da ne verjame v nič, ampak da je sposoben verjeti v vse.« Zamenjajmo besedo bog z idolom, voditeljem ali idejo, in že smo pred vprašanjem, kaj pomeni to, da lahko verjameš v karkoli. V demokracijo? Ali v enakopravnost? To predvsem pomeni, da moraš biti odgovoren za vsako svojo potezo, za vsako svojo misel. Svoboda se – v nasprotju z represijo – začne pri posamezniku. Še več, začne se pri obveznosti, da se spoštujejo pravice vseh, s katerimi živimo, in da se ne sme govoriti z besedami sovraštva in nestrpnosti.
Mao je pokazal, kako nevarna je lahko demokracija na ulici. Študenti na Trgu nebeškega miru so pokazali, kako tvegana je lahko težnja po nedefinirani svobodi. Treba je zdržati ta pogled bele boginje. Katere pravice nam daje? In katere obveznosti?
O tem je govorila bela boginja svobode, ki je ponosno stala na Trgu nebeškega miru iz oči v oči z voditeljem Mao Zedongom. In tako kot je na njegov poziv sredi šestdesetih let na milijone mladih prišlo na Trg nebeškega miru ter se vestno podalo v veliko kulturno revolucijo, tako je bilo tudi v tisti burni pomladi pred tremi desetletji na ulicah Pekinga spet milijon študentov in drugih državljanov, ki so zahtevali – svobodo. Imeli so potrebo po tem, da bi svobodno gledali, kako se spreminja svet, da bi po svoji volji govorili, kakšna naj bi bila njihova družba, in bili enakopravni ustvarjalci tega novega pogumnega obdobja.
A kaj početi s svobodo? Kako jo spremeniti v sistem? S čim določiti njene meje in kako jo spraviti v ravnotežje z odgovornostjo?
Tragedija s Trga nebeškega miru je prav v tem, da tega niso vedeli ne študenti ne državni voditelji. Nasilje se kot rešitev vedno vsili, ko zmanjka kreativnih idej za dialog. To smo nedolgo po pokolu na pekinškem trgu izkusili tudi mi v Evropi, in to na istem zgodovinskem razpotju, s katerega smo se mi napotili v nasprotno smer.
»Ko se človek odloči, da ne bo verjel v Boga,« je govoril G. K Chesterton, »to ne pomeni, da ne verjame v nič, ampak da je sposoben verjeti v vse.« Zamenjajmo besedo bog z idolom, voditeljem ali idejo, in že smo pred vprašanjem, kaj pomeni to, da lahko verjameš v karkoli. V demokracijo? Ali v enakopravnost? To predvsem pomeni, da moraš biti odgovoren za vsako svojo potezo, za vsako svojo misel. Svoboda se – v nasprotju z represijo – začne pri posamezniku. Še več, začne se pri obveznosti, da se spoštujejo pravice vseh, s katerimi živimo, in da se ne sme govoriti z besedami sovraštva in nestrpnosti.
Mao je pokazal, kako nevarna je lahko demokracija na ulici. Študenti na Trgu nebeškega miru so pokazali, kako tvegana je lahko težnja po nedefinirani svobodi. Treba je zdržati ta pogled bele boginje. Katere pravice nam daje? In katere obveznosti?
