Iz predala v predal

Jezikovna politika ima na razpolago dobro raziskavo. Le upošteva naj jo.
Objavljeno
27. november 2017 20.46
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Ko govorimo, poslušamo, pišemo ali beremo, gotovo ne razmišljamo o tem, da je orodje, ki ga pri tem uporabljamo, jezik. Da smo torej, kot to velja za veliko drugih stvari, tudi v povezavi z nečim tako temeljnim, kot je jezik, uporabniki, da ne rečem potrošniki. In kot vemo, imamo kot uporabniki ali potrošniki tega ali onega vedno tudi svoje zahteve. Kakšne in kako različne so, ko govorimo o uporabi slovenščine v javnem življenju?

Na to vprašanje je poskušalo odgovoriti kar 45 strokovnjakov in raziskovalcev iz 15 osrednjih slovenskih raziskovalnih in izobraževalnih ustanov ter stanovskih društev, ki so pod vodstvom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU sodelovali pri doslej najobsežnejšem raziskovalnem projektu o jezikovni politiki in potrebah jezikovnih uporabnikov pri nas. Dosedanje podobne raziskave so bile izrazito parcialne. Zato smo, kot poudarja vodja projekta dr. Kozma Ahačič, kljub »nekaterim uspešnim rešitvam jezikovno politiko marsikdaj ustvarjali na pamet«. Tokrat pa so bile v raziskavo prvič vključene vse skupine uporabnikov, naj gre za splošne ali specializirane, pripadnike manjšin v Sloveniji, slepe, gluhe in naglušne, uporabnike slovenskega jezika zunaj Slovenije ali tujejezične uporabnike slovenščine pri nas. Druga novost je bila, da so v projektu izvedli tudi pravno in sociolingvistično analizo stanja. Še zlasti prva je prinesla žal zelo pričakovano spoznanje, da smo v preteklosti sprejeli bolj ali manj dobre pravne podlage za ustrezno rabo pa tudi zaščito slovenskega jezika v javnem življenju, vendar te pogosto ostajajo neizkoriščene ali celo neupoštevane.

Raziskava je segla na različna področja uporabe jezika, od uporabe slovenščine v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, visokem šolstvu, znanosti, medijih, umetnosti, državnih uradih in ustanovah, tudi v gospodarstvu. S tem so bila pokrita vsa temeljna področja javnega življenja v Sloveniji. Analizirali so tudi potrebe tako imenovane infrastrukture slovenskega jezika, priročniško-slovarskega korpusa ter tehnoloških, še zlasti digitalnih orodij, ki nam omogočajo njegovo dostopnost.

Nekaj ugotovitev raziskave je bilo že znanih, nekaj pa je tudi takih, ki prinašajo povsem nove probleme, ki bodo zahtevali odziv. Med njimi je, denimo, Ahačič omenil uporabo slovenskega jezika na delovnem mestu, saj se v podjetjih, ki niso v slovenski lasti, zaposleni vse bolj srečujejo z zahtevo po občevanju v jeziku lastnika.

Vrednost raziskave se kaže predvsem v tem, da poleg obsežne analize stanja prinaša nabor ukrepov za izboljšanje. Zato je bil temeljni cilj projekta pomoč pri oblikovanju nacionalnega programa za jezikovno politiko 2019–2024, izdelava katerega čaka pristojno ministrstvo prihodnje leto. Prvi javni posvet na to temo bo ministrstvo izvedlo že danes. Tako bo bržkone kaj hitro znano, ali je najambicioznejši raziskovalni projekt o jezikovni politiki in potrebah jezikovnih uporabnikov v Sloveniji v vsej njeni zgodovini le še ena v množici samim sebi namenjenih raziskav, ki pristanejo v predalih, ali pa bodo njeni izsledki le postali sestavni del ustreznih dokumentov, ti pa podlaga za učinkovito jezikovno politiko. Optimizmu se ni treba odreči, nekaj pesimizma pa je glede na izkušnje le zdravo ohraniti.