Izgubljena priložnost

Mnogi zamerijo predsedniku katalonske vlade – generalitata – Carlesu Puigdemontu njegov pobeg v Bruselj. In to takoj po tem, ko je katalonski parlament pred tednom dni razglasil neodvisnost dežele. Njegov odhod v Bruselj bi lahko razumeli tudi kot iskanje zadnje rešilne bilke za neodvisnost Katalonije, a kaj, ko se Bruselj in Evropska unija že ves mesec, od 1. oktobra, do Katalonije obnašata kot kruta mačeha, še bolj kruta kot tista iz Pepelke.

Tam Puigdemont ni mogel dobiti želenega zatočišča. Trmasto vztrajanje EU ter njenih največjih in najpomembnejših članic, da je španska ustava – ne glede na vrsto mednarodnih pogodb – edino zveličavno pravilo, ko gre za Katalonijo, je bilo dovolj povedno. To bi Puigdemont lahko vedel že vnaprej. Zato je njegovo ravnanje v zadnjih desetih dneh početje človeka, ki pravzaprav ne ve, kaj naj naredi, in se je zato zadnji trenutek odločil za pobeg.

S tem je pokazal in dokazal, da ni bil politik, ki bi dorasel svoji funkciji v danem zgodovinskem trenutku. Če bi želel postati pravi junak svoje »nove« države, bi pač ostal v Barceloni, pokončno bi stopil pred španske sodnike in prvi med Katalonci vzel nase vse breme, ki bi padlo nanj. Ne, Puigdemont se je odločil za pobeg v Bruselj, ker je vedel, da od vlade v Madridu in španskih sodišč ne more pričakovati niti milosti niti igre po demokratičnih pravilih, saj je pred in po katalonskem osamosvojitvenem referendumu dobil dovolj »klofut« Rajoyeve konservativne vlade, ki se nikakor ni hotela pogovarjati o ničemer, kar bi zadevalo ureditev odnosov med Barcelono in Madridom. In to, da ni ostal v Kataloniji, potem ko je parlament razglasil samostojnost, je bila njegova največja politična napaka.

Če bi zdaj dopustil, da ga španske oblasti privedejo pred vsekakor ne najbolj neodvisne španske sodnike in bi skupaj s svojimi ministri dejansko sedel v španskem zaporu, bi pokazal ne le odločnost svoje politike in odločenost za cilj, ki si ga je zadal kot predsednik katalonske vlade, temveč bi lahko dolgoročno – samostojnost neke države nikoli ni bila posledica kratkoročne politične dejavnosti – najbolj prispeval k uresničitvi svojih političnih želja.

Predstavljajte si celotno katalonsko vlado s predsednikom na čelu v španskem zaporu. Zaradi česa? Ker so poskušali demokratično preveriti razpoloženje javnosti do morebitne samostojnosti pokrajine, ki jo je Madrid grobo in nič kaj demokratično onemogočil. Če to ne bi bila prvovrstna marketinška priložnost za Katalonijo – ne le za večjo enotnost v zdaj glede neodvisnosti dokaj razdvojeni katalonski družbi, temveč tudi za mednarodni pritisk na Madrid, da v 21. stoletju ne more imeti v zaporu političnih zapornikov, katerih edina krivda je demokratično zavzemanje za povsem legitimen cilj. Živimo v Evropi, v nekakšni Uniji, kjer naj bi bila demokracija vrh vrednot. Carles Puigdemont je s svojim begom v Bruselj pokazal, da nalogi katalonskega junaka pač ni kos. Namesto tega zdaj postaja tragična figura katalonske osamosvojitve.