Izgubljeno s privatizacijo

Kaj se je v devetdesetih letih dogajalo pri privatizaciji podjetij, je iz današnjega zornega kota težko ocenjevati. Za takrat vpletene je bilo vse novo; ureditev, zakoni, zasebna podjetja. Na drugi strani je bilo precej »stare« družbene lastnine, ki je nekam šla oziroma bi po zakonu in sklenjenih pogodbah morala iti. Kot v primeru kamnoloma v Veliki Pirešici.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je po štirih letih, odkar je CM Celje v stečaju, in po treh letih, odkar je bil kamnolom prvič naprodaj, odkril 22 let staro pogodbo med skladom in takratnim Cestnim podjetjem Celje. Na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij sklenjena pogodba določa, da bi moral biti del zemljišč v kamnolomu v državni lasti. Sklad se je tako pritožil na prodajo kamnoloma, potem pa pritožbo in zahtevo za vpis v zemljiško knjigo umaknil. Ugotovili so, da je agencija za prestrukturiranje in privatizacijo že leta 1995 izdala soglasje za vpis lastninjenja Cestnega podjetja Celje.

Zgodba odpira precej vprašanj. Najbolj očitno je zagotovo, zakaj se sklad ni zganil že prej. Za soglasje agencije so izvedeli šele pred nekaj tedni. Do takrat so vedeli le za zakon in pogodbo, po kateri bi se država v zemljiško knjigo morala že leta 2000 vpisati kot lastnica na več kot polovico zemljišč v kamnolomu. Namesto tega pa je sklad na domnevno lastništvo v kamnolomu prvič opozoril šele po 16 letih, maja letos, ko je stečajna upraviteljica Milena Sisinger dobila sklep sodišča o že četrtem poskusu prodaje kamnoloma. Tudi če verjamemo skladu, da je bila zgodba končana že leta 1995, je žalostno, da o tem do zdaj niso ničesar vedeli. Da se v vseh letih sploh niso pozanimali o zemljiščih iz pogodbe, ki so jo držali v rokah. Če so nanjo pozabili, je še bolj žalostno.

Čeprav sklad razlaga, kako je vse dokončno rešeno oziroma izgubljeno, pa o tem očitno niso povsem prepričani. Zadevo so predali državnemu pravobranilstvu, ki bo ugotavljalo, kaj se je z zemljišči dogajalo in zgodilo. Precej nerodno bi bilo, če bi se pokazalo, da bi zemljišča morala biti državna. Pa ne zgolj zaradi izgubljene vrednosti zemljišč, ki so danes vsa močno obremenjena s hipotekami. Ampak predvsem zato, ker se je med številnimi upniki na ta zemljišča s hipotekami vpisala tudi davkarija. Ta verjetno tega ne bi storila, če bi kdo iz državne uprave vedel ali vsaj sumil, da so zemljišča pravzaprav državna.

Medtem ko se bodo s tem vprašanjem ukvarjali pravniki, čakajo stečajno upraviteljico težke odločitve. Kako naj nadaljuje prodajo, če ve, da obstaja možnost, čeprav morda neznatna, da bi v stečajni masi lahko bilo premoženje, ki tam sploh ne bi smelo biti? Tako kot vsi drugi je zaupala zemljiški knjigi, ki na nekaterih parcelah, tudi teh spornih, ni bila usklajena z geodetskimi evidencami. To je že druga zgodba. Prav tako stara 22 let in zagotovo ne edina v državi. Obe pa kažeta, da je pristojnim ali vseeno za našo skupno lastnino ali pa so pri evidentiranju različnih sprememb lastništev samo skrajno površni in obupno počasni. Bodimo milostni in raje verjemimo v zadnjo možnost.