»Izruvajte jih s koreninami, vsi so tatovi!«
V Iraku so spregovorili ljudje, ki so jih ubili že večkrat, a so vendarle preživeli.
Odpri galerijo
Na ulicah iraških mest so večinoma mladi – kar 58 odstotkov prebivalcev Iraka je mlajših od 24 let. FOTO: Ahmad Al-rubaye/AFP
Iraški protestniki vztrajajo. Kljub brutalnemu nasilju oblasti. Kljub številnim žrtvam – v mesecu in pol je bilo ubitih 350 protestnikov, ranjenih pa več kot 15.000. Kljub pritiskom plemenskih voditeljev, ki so se povezali z vlado v Bagdadu. Kljub mobilizaciji konservativnih sil. Kljub izjemnim pritiskom iz Irana, države, ki upravlja z iraškimi nekompetentnimi in podkupljenimi oblastmi. Kljub poskusom etnične in religiozne delitve. Kljub stagnaciji gospodarstva in grožnjam državnega represivnega aparata, ki mu dirigira poveljnik iranske Revolucionarne garde Kasim Sulejmani, eden najvplivnejših ljudi v regiji. Kljub neugodnim geopolitičnim razmeram. Ali pa – prav zato.
V zadnjih tednih na ulicah iraških mest nikoli ni bilo manj kot 200.000 ljudi. Ti že od začetka protestov zahtevajo rekonstrukcijo načina vladanja, obračun s političnimi elitami, ki so vzklile iz vojnega mrhovinarstva, obračun s korupcijo, obnovo nedelujočih javnih servisov, vzpostavitev ekonomskih možnosti (tretjina Iračanov je brezposelnih) … Protestniki zahtevajo tudi pravičnejšo delitev naftnega bogastva: Irak dnevno načrpa štiri milijone sodčkov surove nafte, država pa je že tretje leto zapored v recesiji.
Na ulicah iraških mest so večinoma mladi – kar 58 odstotkov prebivalcev Iraka je mlajših od 24 let. Mnogi izmed njih se le bežno spomnijo vladavine Sadama Huseina, se pa – odraščali so v vojni – zelo dobro spominjajo ameriško-koalicijske invazije in okupacije ter posledične državljanske vojne, ki je opustošila državo in omogočila razrast samooklicane Islamske države.
Videli in doživeli so vse, kar je bilo, na temni strani meseca, mogoče videti in doživeti. Videti in – preživeti. Na ulice so se zato odpravili osvobojeni strahu: tudi zato so na ulicah ob brutalnosti iraških oblasti, ki se z uporabo pravega streliva in množičnim pobijanjem protestnikov borijo za lastno politično preživetje in ohranitev ekonomskih privilegijev, tudi ostali.
»Šala kala, kulom haramija!« vzklikajo protestniki. »Izruvajte jih skupaj s koreninami, vsi so tatovi!« A na ulicah še zdaleč niso le mladi in izobraženi ljudje. Ulice so zasedli revni prebivalci »slumov«, denimo Sadr Cityja v Bagdadu, ki nimajo česa izgubiti. Dovolj imajo laži, prevar, kriminala, nasilja, sovraštva, mafijskega delovanja države in stanja stalne vojne. Dovolj imajo, da o njihovih življenjih v imenu »višjih ciljev«, podobno velja za protestnike v Libanonu, odločajo (tudi) v Iranu. Zato so usodo vzeli v svoje roke. Za ceno svojih življenj. Če komu, potem je bilo Iračanom v zadnjih 16 letih dano prekleto dobro vedeti, kako malo je vredno njihovo življenje.
Protesti se ne bodo ustavili. Tega niso zmožni storiti niti mračnjaški kleriki iz Koma. Tega ne bodo zmožne niti varnostno-obveščevalne službe, ki bodo proteste poskušale ugrabiti za svoje mračnjaške cilje. V Iraku so namreč spregovorili ljudje, ki so jih ubili že večkrat, a so vendarle preživeli.
V zadnjih tednih na ulicah iraških mest nikoli ni bilo manj kot 200.000 ljudi. Ti že od začetka protestov zahtevajo rekonstrukcijo načina vladanja, obračun s političnimi elitami, ki so vzklile iz vojnega mrhovinarstva, obračun s korupcijo, obnovo nedelujočih javnih servisov, vzpostavitev ekonomskih možnosti (tretjina Iračanov je brezposelnih) … Protestniki zahtevajo tudi pravičnejšo delitev naftnega bogastva: Irak dnevno načrpa štiri milijone sodčkov surove nafte, država pa je že tretje leto zapored v recesiji.
Na ulicah iraških mest so večinoma mladi – kar 58 odstotkov prebivalcev Iraka je mlajših od 24 let. Mnogi izmed njih se le bežno spomnijo vladavine Sadama Huseina, se pa – odraščali so v vojni – zelo dobro spominjajo ameriško-koalicijske invazije in okupacije ter posledične državljanske vojne, ki je opustošila državo in omogočila razrast samooklicane Islamske države.
Videli in doživeli so vse, kar je bilo, na temni strani meseca, mogoče videti in doživeti. Videti in – preživeti. Na ulice so se zato odpravili osvobojeni strahu: tudi zato so na ulicah ob brutalnosti iraških oblasti, ki se z uporabo pravega streliva in množičnim pobijanjem protestnikov borijo za lastno politično preživetje in ohranitev ekonomskih privilegijev, tudi ostali.
Študentje na protivladnem protestu v Basri na jugu Iraka. FOTO: Hussein Faleh/AFP
»Šala kala, kulom haramija!« vzklikajo protestniki. »Izruvajte jih skupaj s koreninami, vsi so tatovi!« A na ulicah še zdaleč niso le mladi in izobraženi ljudje. Ulice so zasedli revni prebivalci »slumov«, denimo Sadr Cityja v Bagdadu, ki nimajo česa izgubiti. Dovolj imajo laži, prevar, kriminala, nasilja, sovraštva, mafijskega delovanja države in stanja stalne vojne. Dovolj imajo, da o njihovih življenjih v imenu »višjih ciljev«, podobno velja za protestnike v Libanonu, odločajo (tudi) v Iranu. Zato so usodo vzeli v svoje roke. Za ceno svojih življenj. Če komu, potem je bilo Iračanom v zadnjih 16 letih dano prekleto dobro vedeti, kako malo je vredno njihovo življenje.
Protesti se ne bodo ustavili. Tega niso zmožni storiti niti mračnjaški kleriki iz Koma. Tega ne bodo zmožne niti varnostno-obveščevalne službe, ki bodo proteste poskušale ugrabiti za svoje mračnjaške cilje. V Iraku so namreč spregovorili ljudje, ki so jih ubili že večkrat, a so vendarle preživeli.
