Izsiljena poteza

Politične stranke pet mesecev pred volitvami ponavadi sklicujejo kongrese ali konference, na katerih predstavijo prenovljen program in kandidate za poslance. Nekaj podobnega se je napovedovalo tudi v NSi. Čeprav se je že nekaj časa šušljalo, da v tej stranki resno razmišljajo o novem predsedniku, je prevladovala ocena, da pred volitvami ni najpametneje menjati »konja,« ki je do zdaj zanesljivo vlekel.

Konec koncev je Ljudmila Novak prevzela NSi v najtežjih trenutkih, ko so leta 2008 ostali pred parlamentarnim pragom, na naslednjih volitvah pa ji je uspelo stranko vrniti v prvo strankarsko ligo. Čeprav je NSi od volitev do volitev izboljševala rezultat, je bilo ves čas čutiti, da številke ne sledijo ambicijam. Še posebno mlajši ekipi, ki se je zbrala okoli Ljudmile Novak in ki je v zadnjih letih trdo delala, da so se utrdili pri petih do šestih odstotkih podpore.

Če je do zdaj veljalo, da se stranke podajajo na volitve s prenovljenimi programi, se NSi na zanje ključne volitve odpravlja z novim vodstvom. Kaj takega se v slovenskem političnem prostoru še ni zgodilo, zato bi dogodek lažje lahko opisali kot eksperiment, katerega razplet v tem trenutku ni mogoče napovedati.

NSi s tem dnem pompozno začenja volilno kampanjo, ki bo dolga in gotovo naporna. V politični prostor prinašajo dinamiko, ki bi utegnila sprožiti niz dogodkov. Ni nujno, da se kvartopirska drznost v politiki lahko ugodno razplete, še posebno če upoštevamo, da imajo na drugi strani SDS in njenega predsednika, s katerim niso bili v najboljših odnosih. Če jih je z desne pritiskala SDS, jim veter iz jader jemlje tudi Marjan Šarec. V sedanjih razmerah, ko po starem očitno ni šlo več, hkrati pa se pojavlja vse prodornejša konkurenca, NSi ni preostalo drugega, kot da naredi radikalno potezo in v neusmiljen boj pošlje najmočnejše orožje – mlade obraze s političnimi izkušnjami. Iz te bitke se lahko vrnejo le s ščitom v rokah ali kot mrtvi na njem.