Javna, neprofitna

Včerajšnji vpis pravice do pitne vode v ustavo glede človekovih pravic sodi med pomembna načelna dejanja državnega zbora. Sodi pa tudi v register jasno prepoznavnih dejanj suverene države proti morebitnim apetitom multikorporacij ali kogarkoli že, ki bo ali bi zaradi svoje moči imel možnost segati po naravnih vodnih virih. V danem trenutku je zelo pomembno sporočilo 70.a člena, da vodni viri, namenjeni preskrbi gospodinjstev, sami po sebi niso tržno blago.

Za slovensko politiko je bil to eden redkih momentov poenotenja, čeprav se mu del opozicije ni hotel predati. Motivi za ukrepanje so bili v perspektivi grozečih medcelinskih trgovinskih sporazumov in tajnih pogajanj ob njih pravzaprav logični. Logična je zato tudi doslednost in odločenost državnega zbora po hitrem ukrepanju na najvišji ravni, kakršno spreminjanje ustave z dvetretjinsko večino brez dvoma predstavlja.

Videti je, da je vlada prisluhnila delu opozicije in kritične javnosti, ki je poudaril nekatere pomembne vidike. Prvi med njimi zadeva razmerje med lokalno samoupravo in državo, med vaškimi vodovodi in državnim upravljanjem z njimi. Država bo po novi opredelitvi gospodinjstva preskrbovala z vodo prek samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno. Še vedno pa je odprta smer ne le upoštevanja človekovih pravic, temveč tudi upoštevanja narave, ekosistemov in živali. In tretji med pomembnimi vidiki je, da sprememba ustave ne bi smela pomeniti zmanjševanja že doseženih, z zakonom določenih standardov, ki so bili precej visoki. Drugače rečeno, sedanji zakonodaji bi ustavna sprememba morala biti na novo sistemsko postavljen obrambni zid in ne nižanje že doseženega varstva voda, vodnih virov in vsega, kar je s tem povezano.