»Jaz tudi« se seli tudi v cerkev
Kako daleč bo segla akcija v cerkvenem primeru?
Odpri galerijo
Katoliška cerkev je v dolgih stoletjih doživela marsikaj, veliko mejnikov je bilo, takih in drugačnih. FOTO: Reuters
Cerkvene oblasti na lokalni ravni so vedele, tudi papeški nuncij v Washingtonu je vedel pa tudi papežu Benediktu so povedali. Kardinal Theodore McCarrick je zlorabljal polnoletne semeniščnike, nadlegoval in zlorabljal je mlade duhovnike. Cerkev bi se morala sramovati zaradi svoje nesposobnosti in nespodobnosti.
Tako je zapisalo glasilo ameriških jezuitov, ki je sprožilo plaz in – o tem pač ni dvoma – skupaj s papežem Frančiškom, ki tudi pripada jezuitom, začelo čistko tudi med visokimi prelati. Kritiki iz jezuitskih vrst sicer priznajo, da je papež Benedikt v svojem obdobju nagnal več kot 800 duhovnikov, ki so se umazali z zločini nad otroki. Za napako pa štejejo, da cerkev tega ni znala oznaniti vsem ljudem in pokazati, da zločincev iz svojih vrst ne skriva.
Katoliška cerkev je v dolgih stoletjih doživela marsikaj, veliko mejnikov je bilo, takih in drugačnih. Zdi se, da bo mednje zapisan tudi sedanji čas, trenutek, ki ga simbolizira ameriški kardinal Theodore McCarrick. In zdi se, da se dogajanje v cerkvi, obračun z doslej nedotakljivimi velmožmi, ni pojavilo iz nič. Čistka med kardinali in škofi, ki so se umazali z zlimi dejanji, ni samo posledica odločitve sedanjega šefa institucije, ampak tudi mednarodnega trenutka. Gibanje Jaz tudi je – hote ali nehote – pljusknilo tudi za obzidja škofij, samostanov in rimskih apostolskih palač.
Ameriški jezuiti so ob primeru McCarrick zapisali komentar, kakor ga laična javnost ni bila vajena. Cerkvena institucija pravzaprav ni poznala samokritike, ki bi bila namenjena vsem bralcem, gledalcem in poslušalcem, o svojih problemih so se pogovorili med seboj. Kar je bilo mogoče, so prikrili, tudi po teološki plati so se bolj ukvarjali z dušami storilcev kot s trpljenjem žrtev. Vse do Ratzingerja, ki je začel spreminjati smernice, in še veliko bolj od Bergoglia, ki je udaril po mizi, je ustanova skrbela za to, da javnost ni izvedela za prestopnike in zločince. Selili so jih iz škofije v škofijo, iz župnije v župnijo.
»Katoliški mediji so molčali, tudi mi smo molčali, kardinal McCarrick je bil prijatelj naše revije, maševal je ob naši stoletnici,« priznajo ameriški jezuiti. »Ne moremo in ne smemo se izogibati odgovornosti, tudi mi smo zamolčali resnico, niso krivi samo ljudje iz najvišje cerkvene hierarhije. Ne mi in ne cerkev kot institucija zdaj nimamo pravice potisniti glave v pesek in se delati, da gre za osamljen primer. Tudi drugi škofi so zagrešili spolne zločine, pa smo o tem desetletja kar molčali.« Jezuiti od svojega redovnega kolega Bergoglia terjajo, naj z odstavitvami in kaznovanjem škofov dokaže, da misli resno, vse kazni pa morajo biti javne.
Ameriške redovnice so v glasilu svojega združenja ta teden tudi zahtevale, naj cerkev neha skrivati prestopnike in naj se že enkrat odreče »kulturi molka«, ki je doma med sicilsko in drugimi italijanskimi mafijami.
V Avstraliji, kjer so iz duhovniških vrst te dni zbrcali nadškofa Philipa Wilsona, ki je prikrival dejanja svojega podrejenega in bil zato obsojen na zaporno kazen pri civilnih oblasteh, je posebna komisija zahtevala, naj Vatikan že enkrat uredi, da bo nehala veljati spovedna molčečnost v primerih, ko spovednik izve za duhovniško spolno zlorabo otrok. To delikatno vprašanje postaja vse bolj zapletena naloga za vatikanske vrhove. V ameriškem primeru so namreč na nadškofijski ravni v New Jerseyju odvezali molčečnosti duhovnika, ki je pričal proti Theodorju McCarricku, sicer proces proti washingtonskemu nadškofu in zaslužnemu kardinalu ne bi bil mogoč.
Kako daleč bo segla akcija »Jaz tudi« v cerkvenem primeru? Tudi kdaj prej se je že dogajalo, da so se zgodili odmevni primeri, pa je pozneje vse potihnilo. Iz naše soseščine je znan primer Groer, junak zgodbe je bil dunajski nadškof, ki so ga morali umakniti zaradi spolnih zlorab. V zadnjem času se je večkrat zgodilo, da so umaknili koga izmed prestopnikov in ga izločili iz duhovniških vrst, velikokrat pa so bile to majhne ribe, ne mogočniki, ki so prišli na vrsto šele te dni.
Tudi letos se je že zgodilo, da so v Vatikanu obsodili na pet let ječe svetnika papeške nunciature v Washingtonu Carla Alberta Capello, ker so pri njem našli otroško pornografijo. Nobene zlorabe mu niso dokazali, samo sodelovanje v trgovini s pedopornografijo. Če je Capello dobil pet let zapora, koliko let bodo dobili kardinal McCarrick in njemu podobni, se zdaj sprašujejo opazovalci v Vatikanu. Res veliki procesi pa šele prihajajo na vrsto. V Avstraliji zaradi spolnih zlorab sodijo kardinalu Georgeu Pellu, enemu najbližjih sodelavcev sedanjega papeža. V Čilu kar po vrsti letijo škof za škofom, čistko med njimi je sprožil papež, ko je odkril, da so ga načrtno zavajali in ga pripeljali do tega, da je javno zagovarjal škofa in se s tem hudo osmešil.
Tako je zapisalo glasilo ameriških jezuitov, ki je sprožilo plaz in – o tem pač ni dvoma – skupaj s papežem Frančiškom, ki tudi pripada jezuitom, začelo čistko tudi med visokimi prelati. Kritiki iz jezuitskih vrst sicer priznajo, da je papež Benedikt v svojem obdobju nagnal več kot 800 duhovnikov, ki so se umazali z zločini nad otroki. Za napako pa štejejo, da cerkev tega ni znala oznaniti vsem ljudem in pokazati, da zločincev iz svojih vrst ne skriva.
Katoliška cerkev je v dolgih stoletjih doživela marsikaj, veliko mejnikov je bilo, takih in drugačnih. Zdi se, da bo mednje zapisan tudi sedanji čas, trenutek, ki ga simbolizira ameriški kardinal Theodore McCarrick. In zdi se, da se dogajanje v cerkvi, obračun z doslej nedotakljivimi velmožmi, ni pojavilo iz nič. Čistka med kardinali in škofi, ki so se umazali z zlimi dejanji, ni samo posledica odločitve sedanjega šefa institucije, ampak tudi mednarodnega trenutka. Gibanje Jaz tudi je – hote ali nehote – pljusknilo tudi za obzidja škofij, samostanov in rimskih apostolskih palač.
Gibanje Jaz tudi je – hote ali nehote – pljusknilo tudi za obzidja škofij, samostanov in rimskih apostolskih palač.
Ameriški jezuiti so ob primeru McCarrick zapisali komentar, kakor ga laična javnost ni bila vajena. Cerkvena institucija pravzaprav ni poznala samokritike, ki bi bila namenjena vsem bralcem, gledalcem in poslušalcem, o svojih problemih so se pogovorili med seboj. Kar je bilo mogoče, so prikrili, tudi po teološki plati so se bolj ukvarjali z dušami storilcev kot s trpljenjem žrtev. Vse do Ratzingerja, ki je začel spreminjati smernice, in še veliko bolj od Bergoglia, ki je udaril po mizi, je ustanova skrbela za to, da javnost ni izvedela za prestopnike in zločince. Selili so jih iz škofije v škofijo, iz župnije v župnijo.
»Katoliški mediji so molčali, tudi mi smo molčali, kardinal McCarrick je bil prijatelj naše revije, maševal je ob naši stoletnici,« priznajo ameriški jezuiti. »Ne moremo in ne smemo se izogibati odgovornosti, tudi mi smo zamolčali resnico, niso krivi samo ljudje iz najvišje cerkvene hierarhije. Ne mi in ne cerkev kot institucija zdaj nimamo pravice potisniti glave v pesek in se delati, da gre za osamljen primer. Tudi drugi škofi so zagrešili spolne zločine, pa smo o tem desetletja kar molčali.« Jezuiti od svojega redovnega kolega Bergoglia terjajo, naj z odstavitvami in kaznovanjem škofov dokaže, da misli resno, vse kazni pa morajo biti javne.
Ameriške redovnice so v glasilu svojega združenja ta teden tudi zahtevale, naj cerkev neha skrivati prestopnike in naj se že enkrat odreče »kulturi molka«, ki je doma med sicilsko in drugimi italijanskimi mafijami.
V Avstraliji, kjer so iz duhovniških vrst te dni zbrcali nadškofa Philipa Wilsona, ki je prikrival dejanja svojega podrejenega in bil zato obsojen na zaporno kazen pri civilnih oblasteh, je posebna komisija zahtevala, naj Vatikan že enkrat uredi, da bo nehala veljati spovedna molčečnost v primerih, ko spovednik izve za duhovniško spolno zlorabo otrok. To delikatno vprašanje postaja vse bolj zapletena naloga za vatikanske vrhove. V ameriškem primeru so namreč na nadškofijski ravni v New Jerseyju odvezali molčečnosti duhovnika, ki je pričal proti Theodorju McCarricku, sicer proces proti washingtonskemu nadškofu in zaslužnemu kardinalu ne bi bil mogoč.
Kako daleč bo segla akcija »Jaz tudi« v cerkvenem primeru? Tudi kdaj prej se je že dogajalo, da so se zgodili odmevni primeri, pa je pozneje vse potihnilo. Iz naše soseščine je znan primer Groer, junak zgodbe je bil dunajski nadškof, ki so ga morali umakniti zaradi spolnih zlorab. V zadnjem času se je večkrat zgodilo, da so umaknili koga izmed prestopnikov in ga izločili iz duhovniških vrst, velikokrat pa so bile to majhne ribe, ne mogočniki, ki so prišli na vrsto šele te dni.
Tudi letos se je že zgodilo, da so v Vatikanu obsodili na pet let ječe svetnika papeške nunciature v Washingtonu Carla Alberta Capello, ker so pri njem našli otroško pornografijo. Nobene zlorabe mu niso dokazali, samo sodelovanje v trgovini s pedopornografijo. Če je Capello dobil pet let zapora, koliko let bodo dobili kardinal McCarrick in njemu podobni, se zdaj sprašujejo opazovalci v Vatikanu. Res veliki procesi pa šele prihajajo na vrsto. V Avstraliji zaradi spolnih zlorab sodijo kardinalu Georgeu Pellu, enemu najbližjih sodelavcev sedanjega papeža. V Čilu kar po vrsti letijo škof za škofom, čistko med njimi je sprožil papež, ko je odkril, da so ga načrtno zavajali in ga pripeljali do tega, da je javno zagovarjal škofa in se s tem hudo osmešil.
