Je vsaj za trenutek zadišalo po sodobnosti?
Kako si na ministrstvu predstavljajo sodobne kulturne institucije.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic
Na javni seji nacionalnega sveta za kulturo so danes predstavili težko pričakovani osnutek predloga Nacionalnega programa za kulturo 2020–2027, ki že spominja na Beckettovo dramo, saj ga javnost čaka bolj brezupno, kot so v tem delu čakali Godota. Nobenemu ministru ga nikakor ne uspe speljati do konca. To hromi vizijo o kulturi. Tudi zdaj, ko se zdi, da ga bomo končno dobili, minister za kulturo, ki ga je pripravil s svojo ekipo, opravlja le tekoče posle. Epilog bo spet imel v rokah njegov naslednik.
Zoran Poznič je sicer na seji govoril le o iztočnicah osnutka – javnosti bo predstavljen v najpozneje desetih dneh – nekatere so večna klasika, od pridobivanja sredstev za obnovo kulturne dediščine do skrbi za infrastrukturo, druge pa so vsaj na videz sveže ter vzbujajo vtis o sodobnem pojmovanju kulture in umetnosti.
A brez razgrnitve celovitega dokumenta je težko biti optimističen. Kaj, na primer, pomeni ideja o umeščenosti nevladnega sektorja v kulturni sistem? Napredek ali zmanjšanje sredstev za oba kulturna pola? Fleksibilnejše zaposlovanje v javnih zavodih napoveduje še več negotovih usod kulturnikov? Kako si na ministrstvu predstavljajo sodobne kulturne institucije? Kaj se bo zgodilo z založništvom in kakšna bo usoda knjige? Bo filmska umetnost še vedno med najmanj podprtimi v Evropi in svetu? So ideje v osnutku uresničljive in realne? Obetavno se sliši želja po tem, da bi bilo v kulturi manj birokracije, da bi bili razpisi bolje pripravljeni, prav tako osnutek obljublja boljše razmere za samozaposlene, njihovo večjo socialno varnost, namenjene pa bi jim bile tudi štipendije.
Na seji so govorili tudi o kohezijskih skladih oziroma črpanju evropskih sredstev, predvsem o tem, da Slovenija potrebuje kulturne industrije, ob omembi katerih me vedno zmrazi, saj je velika nevarnost, da bi preveč ljubeče spogledovanje ekonomije in umetnosti izbrisalo mejo med komercialno in nekomercialno umetnostjo, prav tako bi lahko bilo velika potuha za zmanjšanje proračunskih sredstev. Saj veste, tista znana neoliberalna mantra, češ, če je umetnost industrija, naj se kar sama znajde na trgu. Sicer pa, bo osnutek sploh preživel politične vihre?
Zoran Poznič je sicer na seji govoril le o iztočnicah osnutka – javnosti bo predstavljen v najpozneje desetih dneh – nekatere so večna klasika, od pridobivanja sredstev za obnovo kulturne dediščine do skrbi za infrastrukturo, druge pa so vsaj na videz sveže ter vzbujajo vtis o sodobnem pojmovanju kulture in umetnosti.
A brez razgrnitve celovitega dokumenta je težko biti optimističen. Kaj, na primer, pomeni ideja o umeščenosti nevladnega sektorja v kulturni sistem? Napredek ali zmanjšanje sredstev za oba kulturna pola? Fleksibilnejše zaposlovanje v javnih zavodih napoveduje še več negotovih usod kulturnikov? Kako si na ministrstvu predstavljajo sodobne kulturne institucije? Kaj se bo zgodilo z založništvom in kakšna bo usoda knjige? Bo filmska umetnost še vedno med najmanj podprtimi v Evropi in svetu? So ideje v osnutku uresničljive in realne? Obetavno se sliši želja po tem, da bi bilo v kulturi manj birokracije, da bi bili razpisi bolje pripravljeni, prav tako osnutek obljublja boljše razmere za samozaposlene, njihovo večjo socialno varnost, namenjene pa bi jim bile tudi štipendije.
Na seji so govorili tudi o kohezijskih skladih oziroma črpanju evropskih sredstev, predvsem o tem, da Slovenija potrebuje kulturne industrije, ob omembi katerih me vedno zmrazi, saj je velika nevarnost, da bi preveč ljubeče spogledovanje ekonomije in umetnosti izbrisalo mejo med komercialno in nekomercialno umetnostjo, prav tako bi lahko bilo velika potuha za zmanjšanje proračunskih sredstev. Saj veste, tista znana neoliberalna mantra, češ, če je umetnost industrija, naj se kar sama znajde na trgu. Sicer pa, bo osnutek sploh preživel politične vihre?
