Jedrska šahovnica
Kimovi tajni jedrski obrati so nevarni samo, dokler za njim stoji kitajski vodja, ki se predstavlja kot predsednik.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Nismo prvič pred dilemo, ali je to čudaška norost ali diplomatsko mojstrstvo. Ko je ameriški predsednik Donald Trump prekinil srečanje s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom, smo se znova vprašali, kaj se je zgodilo in kaj bo po vsem, kar je bilo začeto in je ostalo nedokončano, sledilo. Nekaj ur pred tem, ko je Trump odpovedal kosilo s Kimom in napovedal, da se bo prej – kot je sarkastično dejal – vrnil v »prečudoviti Washington«, se je zdelo, da bo s sporazumom o koncu korejske vojne in prvi fazi vzajemnega priznavanja med ZDA in Severno Korejo vrgel še eno darilo v kitajsko košarico.
Če bi Trump privolil v podobno formulo sprave, po kakršni so bili pred 40 leti obnovljeni diplomatski odnosi s Pekingom, bi Kitajska danes dobila še eno avtokratsko državo, ki gre po poti gospodarskih reform ter deviški trg in rudnike žlahtnih kovin in mineralov odpira za tuji kapital, ki je nezainteresiran za človekove, še manj pa za delavske pravice.
Tako kot takrat Kitajska bi tudi Severna Koreja ostala jedrska sila s tajnimi oporišči in raketnim arzenalom, ki v prvi vrsti varuje voditelja in njegov režim pred slehernimi političnimi spremembami, predvsem pa pred demokratizacijo. Res je, da bi imelo že to zgodovinski pomen. Končala bi se ena vojna. En diktator manj ali več na seznamu Trumpovih partnerjev pri vzpostavljanju novega norega sveta prav tako ne bi pomenil bistvene razlike.
Vendar se je ob prekinitvi srečanja v Hanoju še enkrat pokazalo, da je severnokorejska avtobiografija pravzaprav velika zgodba o drugih. Kimovi tajni jedrski obrati, o katerih Američani, kot je dejal Trump, že tako vedo vse, do najmanjših podrobnosti, so nevarni samo, dokler za severnokorejskim voditeljem stoji kitajski vodja, ki se predstavlja kot predsednik. Ker je diplomatska misija ameriškega predsednika v bistvu usmerjena proti Kitajski kot edini resni izzivalki globalne prevlade ZDA, je Kim Džong Un zdaj pred izbiro, ali si želi postati kolateralni dobitek ali škoda v veliki igri. Če bo še naprej držal za roko kitajskega voditelja Xi Jinpinga, bi se lahko ljubezen s Trumpom hitro znova spremenila v »ogenj in bes«. Če se bo do konca razorožil, bi mu lahko Trump dal del neosvojene Nobelove nagrade za mir in ga prepustil valovom lastne usode, ki pravkar postaja negotova.
Tako ostajajo na šahovnici vse (jedrske) figure, ne samo tiste, ki mirujejo, ki se lani niso pomaknile s svojega položaja, temveč tudi prebujene, kot so pakistanski in indijski kmetje, ki nevarno parajo kašmirsko nebo.
Kdo lahko prepreči jedrske vojne v Aziji? Kitajska ali ZDA? To je najpomembnejše vprašanje, ki je kot nepojeden del pogače ostalo na mizi v Hanoju. To vprašanje se ne nanaša samo na Korejski polotok, temveč na vso celino in svet. To, da tokrat nismo dobili odgovora, je razlog za zaskrbljenost. Vseeno nam je, ali se to dogaja zaradi norosti ali zaradi mojstrstva.
Če bi Trump privolil v podobno formulo sprave, po kakršni so bili pred 40 leti obnovljeni diplomatski odnosi s Pekingom, bi Kitajska danes dobila še eno avtokratsko državo, ki gre po poti gospodarskih reform ter deviški trg in rudnike žlahtnih kovin in mineralov odpira za tuji kapital, ki je nezainteresiran za človekove, še manj pa za delavske pravice.
Tako kot takrat Kitajska bi tudi Severna Koreja ostala jedrska sila s tajnimi oporišči in raketnim arzenalom, ki v prvi vrsti varuje voditelja in njegov režim pred slehernimi političnimi spremembami, predvsem pa pred demokratizacijo. Res je, da bi imelo že to zgodovinski pomen. Končala bi se ena vojna. En diktator manj ali več na seznamu Trumpovih partnerjev pri vzpostavljanju novega norega sveta prav tako ne bi pomenil bistvene razlike.
Vendar se je ob prekinitvi srečanja v Hanoju še enkrat pokazalo, da je severnokorejska avtobiografija pravzaprav velika zgodba o drugih. Kimovi tajni jedrski obrati, o katerih Američani, kot je dejal Trump, že tako vedo vse, do najmanjših podrobnosti, so nevarni samo, dokler za severnokorejskim voditeljem stoji kitajski vodja, ki se predstavlja kot predsednik. Ker je diplomatska misija ameriškega predsednika v bistvu usmerjena proti Kitajski kot edini resni izzivalki globalne prevlade ZDA, je Kim Džong Un zdaj pred izbiro, ali si želi postati kolateralni dobitek ali škoda v veliki igri. Če bo še naprej držal za roko kitajskega voditelja Xi Jinpinga, bi se lahko ljubezen s Trumpom hitro znova spremenila v »ogenj in bes«. Če se bo do konca razorožil, bi mu lahko Trump dal del neosvojene Nobelove nagrade za mir in ga prepustil valovom lastne usode, ki pravkar postaja negotova.
Tako ostajajo na šahovnici vse (jedrske) figure, ne samo tiste, ki mirujejo, ki se lani niso pomaknile s svojega položaja, temveč tudi prebujene, kot so pakistanski in indijski kmetje, ki nevarno parajo kašmirsko nebo.
Kdo lahko prepreči jedrske vojne v Aziji? Kitajska ali ZDA? To je najpomembnejše vprašanje, ki je kot nepojeden del pogače ostalo na mizi v Hanoju. To vprašanje se ne nanaša samo na Korejski polotok, temveč na vso celino in svet. To, da tokrat nismo dobili odgovora, je razlog za zaskrbljenost. Vseeno nam je, ali se to dogaja zaradi norosti ali zaradi mojstrstva.
