V EU bi težko našli proces odločanja, ki bi bil primerljivo politično kočljiv in zapleten, kot je odločanje o sedemletnem proračunu. V njem je na kocki veliko, saj je od odločitve voditeljev odvisno, na katera področja se bo stekalo na stotine milijard evrov. To spremlja vprašanje, kdo bo največ plačal, kdo bo dobil več in kdo si lahko obeta kakšen »bonbonček«.
Proračuna ni mogoče obravnavati zgolj kot razmerje med neto plačnicami in neto prejemnicami. Bogate države, predvsem s severa, ki v blagajno prispevajo največ, imajo po drugi strani veliko koristi od notranjega trga in drugih dobrobiti evropske integracije.
Komentarji