Junaki prvih strani

Upajmo,
da se bo vlada distancirala
 od medijskih umorov.

Objavljeno
15. februar 2012 19.50
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Poznavalci vedo povedati, kako so v času kulturne revolucije na Kitajskem ljudje še posebno skrbno prebirali partijsko glasilo Renmin Ribao. Po naslovih, grafični postavitvi in poziciji fotografij so natančno vedeli, koga se je treba bati, predvsem pa se je natančno vedelo, na katerem mestu v časopisu ne smeš biti omenjen, in kdo, če je bil omenjen, je bil s tem že tisti trenutek tako rekoč politično in družbeno mrtev.

Poznavalci tudi vedo povedati, kako je umetelnost tovrstnega izločanja ljudi iz političnega in javnega (tudi kulturnega) prostora potekala v Sloveniji. Tudi slovenska Partija je imela svoj časopis (Komunist), v katerem se je razvijal poseben model posredovanja sporočil, namigov in interpretacij o dogodkih – tudi tistih, ki se niso zgodili.

Ko se z jesenskimi predčasnimi volitvami ni nehala sezona anonimk in osebnih diskvalifikacij družbeno zanimivih ljudi, se je postavilo vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja. Je to nemara še zakasneli opozicijski refleks nove oblasti, so to nesocializirani prosti strelci ali gre morda za uvod v novo »kulturno revolucijo«, ki se je po mnenju kulturnikov začela s simbolično ukinitvijo kulturnega ministrstva? Za novo Janševo oblast je ta zgodba lahko zelo neprijetna, saj je iz preteklih let znanih na desetine dokumentiranih dokazov o posredni ali neposredni povezavi med Janšo, njegovo stranko, vsaj dvema političnima tednikoma in portalom za diskvalifikacijo, ki so neželene ljudi sistematično diskvalificirali na podlagi prirejenih resnic, tudi laži in čistih izmišljotin. Njihova stična točka, če se spomnimo, so bili brezplačniki, ki so pomenili grobo zlorabo javnega denarja.

Po volitvah in med nastajanjem Janševe vlade smo bili v zelo kratkem času priča kar štirim hudim osebnim diskvalifikacijam ljudi, ki so se bodisi zamerili Janši bodisi so ogrožali njegov koncept prevzema oblasti. Jani Soršak, ki se je zavzemal za avtonomijo tožilstva znotraj pravosodnega ministrstva, je bil prvi. Drugi je bil Harij Furlan: človeku, ki velja za nepodkupljivega, so priredili medijski linč s tezo, da bi v Bosni »lahko« prejel podkupnino. Sledila sta Senko Pličanič (isti razlogi kot pri Soršku) in Veno Taufer (udbovski dosjeji), ko je »dokumente« spletni portal pozareport.si po standardni proceduri objavil po naključju ravno v trenutku, ko je Taufer v javnem intervjuju povedal nekaj neprijetnih za Janšo.

Tudi simbolnih primesi ne manjka. Če ves svet še danes bere Renmin Ribao, da bi se poučil, kaj (na primer od IMF) želi kitajsko vodstvo, je Slovenija tiskanega Komunista izgubila. Toda zadnji urednik njegovega naslednika je v smislu »kontinuitete« po naključju lastnik in urednik portala pozareport in se v rumenem slogu postavlja kot interpret t. i. udbovskih dosjejev. Paradoks je popoln, toda pravo vprašanje je, kaj ima z vsem skupaj nova Janševa vlada.

Upajmo, da bo zaradi svoje legitimnosti, kljub slabim dokazom iz preteklosti, pokazala, da s tem noče imeti nič in se bo od takšnih metod distancirala. V nasprotnem tujim diplomatskim predstavništvom ter raziskovalcem »indeksa« medijske svobode in demokracije v Sloveniji ne bo težko povezati finančnih podatkov (Ajpes), sumov o politični korupciji in medijskih umorov, ki sledijo iz pozornega branja partijskih glasil.