Jupiter in voli

Da bo poslanec Ivan Vogrin vrnil poslanski mandat, čeprav se ga je Državljanska lista, stranka, ki ga je iz politične anonimnosti pripeljala v parlament, javno odrekla, verjetno ni pričakoval nihče. Sedež v parlamentu zagotavlja solidno službo, redno plačo štiri leta, poslansko imuniteto in sodelovanje pri pomembnih odločitvah. V tem mandatu bo štel vsak glas, vsak poslanec bo zato dragocen, za vladno in za opozicijsko stran. Še posebej, kadar bodo odločitve težavne, in kot kaže, drugačnih v prihodnjih letih sploh ne bo.

Tako je Ivan Vogrin izbral, kljub javnemu zgražanju in sramoti, bolj udobno in pragmatično pot – kot so to pred njim storili že številni drugi slovenski politiki, ki sedijo v vladi in v parlamentu. Moralna integriteta je že nekaj mandatov le še stvar politične interpretacije. Pomembni slovenski politiki, tudi prvaki strank in ministri, so v različnih fazah sodnih postopkov; v mednarodni preiskavi korupcije pa celo sam premier Janša. Nikomur še na misel ne pride, da bi se zato moral umakniti iz politike. Erozija odgovornosti in mehčanje etičnih standardov sta se začela takrat, ko so se prvi pomembni politiki ob razkritjih nečednosti začeli braniti z napadi na pravosodni sistem, represivne organe, medije.

Ko je priznanje krivde in opravičilo obveljalo za slabost. Ko se je zabrisala meja med resnimi prestopki, celo kaznivimi dejanji in izmišljenimi aferami. Zato sta zdaj poslanca Vogrin in Simčič prepričana, da se jima godi velika krivica. Da veljajo v slovenskem javnem prostoru dvojna merila. Čeprav je znano, da »kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu«, je poslance očitno neprijetno presenetilo le – da so zdrknili med te druge.

Parlament se je iz prostora soočenja in usklajevanja različnih političnih stališč, argumentov, interesov spremenil v podaljšano roko izvršne oblasti takrat, ko so strankarski vrhovi svoje poslance spremenili v glasovalni stroj. Zato so zdaj parlamentarci številke, ki zagotavljajo različnim koalicijam bolj ali manj trdno vladanje. Ni pomembno, kaj mislijo, ni pomembno, s čim se strinjajo, na koncu se morajo ukloniti volji svojih političnih skupin ali pa prestopiti v drugo. Podrejenost zakonodajne veje izvršni oblasti najbolj jasno demonstrirajo predsedniki strank, torej potencialni mandatarji. Nekdanji ministrski predsedniki, od Antona Ropa do Janeza Janše in zdaj Boruta Pahorja, so se v vlogi poslancev redko udeleževali sej, praviloma se sploh niso oglašali in so tudi na vse druge načine demonstrirali omalovaževanje parlamentarne funkcije. Kako vidi vrhovno zakonodajno oblast, je s svojim umikom iz poslanskih klopi nakazal tudi sedanji prvak opozicije Zoran Janković.

Toda za to, da so se iz politične elite v očeh javnosti spremenili v strankarske podaljške sumljivih moralnih kvalitet, so krivi tudi poslanci sami. Ker so na takšno vlogo pristali in ker so zvesto pokrivali napake in padce svojih političnih gospodarjev. Poslanec Vogrin tako ostaja v parlamentu, a je zdaj vsaj jasno, kdo je v tej zgodbi Jupiter in kdo vol. Parlament se je spremenil v podaljšano roko strankarskih vrhov 
in izvršne oblasti.