Kadrovski petelinji boji

Slovenija se še vedno uvršča med države z največjim deležem državne lastnine v gospodarstvu. A bolj kot z uspešnostjo, donosom in družbeno odgovornostjo državnih družb se vsakokratna oblast ukvarja z delitvijo kadrovskih stolčkov in zagotavljanjem vpliva določenih interesnih skupin. Čeprav je ta vlada zagotavljala drugačno prakso, kjer bo pomembna strokovnost, ne politična pripadnost, lahko tik pred iztekom njenega mandata ugotovimo, da niti pri njej ni nič drugače in da so tudi za njeno ero značilni vsakokratni kadrovski petelinji boji.

Tokrat ti, kot kaže, potekajo okoli imenovanja tretjega člana uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja približno 11 milijard evrov kapitalskih naložb. Za to mesto se je prijavilo 13 kandidatov, dva od njih pa naj bi imela politična botra - eden poslanca, drugi ministra -, seveda iz različnih interesnih krogov. Zadeva gre celo tako daleč, da je že slišati očitke, zakaj drugi svojih kadrovalnih apetitov ne poteši z izpraznjenim mestom izvršnega direktorja v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), fotelj v upravi SDH pa prepusti drugi koalicijski partnerici.

Odločitev je v rokah nadzornega sveta holdinga, ki naj bi vsaj o zakonu odločal samostojno in mislil s svojo glavo. Da ni nujno dovzeten za politične vplive, je dokazal lani ob tem času, ko je pred vrati uprave pustil kandidata najmanjše koalicijske stranke. Negotovo pa je, ali le zato, ker ta ni bil dovolj dober, ali pa zanj ni bilo zadostne politične podpore pri drugih partnericah.

Boju za vpliv se koalicija ni mogla izogniti niti pri demografiji. Prav to, kdo bo imel zadnjo besedo pri upravljanju državnih naložb, je tudi vzrok za enega od ključnih nesoglasij, zaradi katerega je v času te vlade neslavno propadlo sprejetje zakona o demografskem skladu. Desus je nasprotoval centraliziranemu upravljanju, ki ga je zagovarjalo ministrstvo za finance, saj hoče popolno neodvisnost demografskega sklada od SDH, poleg tega pa bi pod njegovo okrilje rad spravil najboljše državne naložbe. V ta namen so že ta teden predstavili zakon, s katerim naj bi pogojeval vstop v prihodnjo vlado, saj zanj v sedanji ni podpore, in s katerim bi si skupaj z interesnimi skupinami zagotovil vpliv nad upravljanjem sklada in državnih družb.

Ta vlada vpliva v podjetjih ne krepi le prek kadrov, ampak tudi z utrjevanjem vpliva države v gospodarstvu zapravlja denar. Po Savi, Petrolu in Kotu naj bi zdaj prek SDH denar namenila tudi za podržavljanje Hotelov Bernardin in skupaj z drugimi hoteli ustvarila nekakšen turistični holding. V nadaljevanju se obljublja kasnejša privatizacija, a tudi na primeru NLB in Telekoma Slovenije smo se že naučili, da se naša politika tovrstnih obljub nujno ne drži.

Donos državnih naložb se je v zadnjih dveh letih res občutno izboljšal, koliko je k temu prispevala splošna gospodarska rast in koliko upravljavski prijemi vodstva SDH in Kapitalske družbe, je težko oceniti. Vsekakor pa večji donos pomeni več dobička in s tem dividend za državno blagajno. Interes modrega oblastnika bi zato moral biti, da tistim, ki so za to pristojni, prepusti izbiro kandidatov, ki so najboljši, čeprav morda niso prave barve. Boljše poslovanje tudi za vlado pomeni več bombončkov, ki bi jih lahko delila med svoje podanike. In to je pred volitvami veliko bolj pomembno kot ustoličevanje »naših«, ki jih lahko že čez nekaj mesecev odpihne nova oblast.

K temu bi nedvomno lahko prispevalo drugačno nagrajevanje državnih direktorjev, ki bi bilo namesto sedanje uravnilovke bolj vezano na uspešnost. Potem ne bi imeli takšnih zapletov s plačami šefov državnih upravljavcev, predvsem pa te ne bi bile podrejene kratkoročnim političnim interesom. A tudi za to je žal zmanjkalo politične volje.